Page 171 - Šolsko polje, XXXI, 2020, 3-4: Convention on the Rights of the Child: Educational Opportunities and Social Justice, eds. Zdenko Kodelja and Urška Štremfel
P. 171
j. drobnič ■ poklicne odločitve in vodenje kariere ...
tudi ustrezno razumevanje kariere, ki zahteva od posameznika drugač-
no ravnanje.
Kariero posameznika v sedanjem času razumemo kot dinamičen in
vseživljenjski proces, ki ga mora posameznik obvladati. Obvladati mora
predvsem problematiko prehodov med zaposlitvami, izgrajevati svoj ka-
rierni razvoj, ki postaja ključni del njegove samopodobe. Zlasti to sled-
nje izpostavlja Savickas (2012), ki svoj svetovalni model gradi v okviru
konstruktivističnega pristopa, s katerim pomaga klientu pri njegovem
konstruiranju in rekonstruiranju jaza, ki ga potem kot takšnega prevaja
na svoje poklicno področje (Super, 1990). Klasičen pristop enkratne od-
ločitve za poklic zato ni uporaben, saj sta delo in zaposlitev postala nego-
tova, varnost delovnega mesta se spreminja v sistem bolj zanesljivih konti-
nuiranih zaposlitev (Watts, 2006).
Namesto vseživljenjskega izobraževanja – vseživljenjsko učenje
Zamenjavo izobraževanja z učenjem je treba videti predvsem v pomenu,
da je učenje kot pridobivanje znanja stvar notranje posameznikove akti-
vacije in organizacije, ne pa stvar okolja (šola, institucija ...), kar je značil-
no za industrijski način razmišljanja. Po mnenju Škaličeve (2018) dana-
šnja slovenska šola vse natanko odredi, učenec in starši se lahko odločajo
samo med izvršiti ali ne izvršiti. To je dresura ubogljivosti, ne pa učenje
odgovornosti!
Ellyard (1993) posebej izpostavi, da bi moral posameznik v prvem ob-
dobju izobraževanja pridobiti željo po kontinuiranem in vseživljenjskem
učenju, ljubezen do učenja, in razvijati sposobnost za učenje. To je ključni
imperativ, da bodo mladi ljudje pripravljeni za prihodnje življenje in delo
ter da se njihova volja in interes za učenje z leti ne bosta zmanjševala. Tak
način razmišljanja pa je povsem drugačen, kot ga vidijo tradicionalno šo-
lanje, tradicionalne oblike zaposlovanja in tradicionalno vodenje kariere.
Vseživljenjsko učenje (ne izobraževanje!) Longworth in Davies
(1996: str. 22) definirata kot razvoj človekovega potenciala skozi konti-
nuirani podporni proces, ki stimulira in opolnomoči posameznika za pri-
dobivanje znanja, veščin, vrednot in razumevanja v toku celotnega življen-
ja in temelji na zaupanju, kreativnosti in opravljanju vseh vlog v različnih
okoljih in okoliščinah. Povezava med vseživljenjskim učenjem in karier-
nim razvojem se je utrdila zlasti v zadnjem času in pomeni ključni dejav-
nik uspeha politike vseživljenjskega učenja in posameznikove zaposljivos-
ti (Watts, 2006).
Medtem ko je bilo učenje v industrijski družbi usmerjeno predvsem
na vsebino, postaja v poindustrijski dobi predvsem vprašanje procesa,
zato ključna učna vprašanja vse bolj poudarjajo razmišljanje, načrtovanje,
169
tudi ustrezno razumevanje kariere, ki zahteva od posameznika drugač-
no ravnanje.
Kariero posameznika v sedanjem času razumemo kot dinamičen in
vseživljenjski proces, ki ga mora posameznik obvladati. Obvladati mora
predvsem problematiko prehodov med zaposlitvami, izgrajevati svoj ka-
rierni razvoj, ki postaja ključni del njegove samopodobe. Zlasti to sled-
nje izpostavlja Savickas (2012), ki svoj svetovalni model gradi v okviru
konstruktivističnega pristopa, s katerim pomaga klientu pri njegovem
konstruiranju in rekonstruiranju jaza, ki ga potem kot takšnega prevaja
na svoje poklicno področje (Super, 1990). Klasičen pristop enkratne od-
ločitve za poklic zato ni uporaben, saj sta delo in zaposlitev postala nego-
tova, varnost delovnega mesta se spreminja v sistem bolj zanesljivih konti-
nuiranih zaposlitev (Watts, 2006).
Namesto vseživljenjskega izobraževanja – vseživljenjsko učenje
Zamenjavo izobraževanja z učenjem je treba videti predvsem v pomenu,
da je učenje kot pridobivanje znanja stvar notranje posameznikove akti-
vacije in organizacije, ne pa stvar okolja (šola, institucija ...), kar je značil-
no za industrijski način razmišljanja. Po mnenju Škaličeve (2018) dana-
šnja slovenska šola vse natanko odredi, učenec in starši se lahko odločajo
samo med izvršiti ali ne izvršiti. To je dresura ubogljivosti, ne pa učenje
odgovornosti!
Ellyard (1993) posebej izpostavi, da bi moral posameznik v prvem ob-
dobju izobraževanja pridobiti željo po kontinuiranem in vseživljenjskem
učenju, ljubezen do učenja, in razvijati sposobnost za učenje. To je ključni
imperativ, da bodo mladi ljudje pripravljeni za prihodnje življenje in delo
ter da se njihova volja in interes za učenje z leti ne bosta zmanjševala. Tak
način razmišljanja pa je povsem drugačen, kot ga vidijo tradicionalno šo-
lanje, tradicionalne oblike zaposlovanja in tradicionalno vodenje kariere.
Vseživljenjsko učenje (ne izobraževanje!) Longworth in Davies
(1996: str. 22) definirata kot razvoj človekovega potenciala skozi konti-
nuirani podporni proces, ki stimulira in opolnomoči posameznika za pri-
dobivanje znanja, veščin, vrednot in razumevanja v toku celotnega življen-
ja in temelji na zaupanju, kreativnosti in opravljanju vseh vlog v različnih
okoljih in okoliščinah. Povezava med vseživljenjskim učenjem in karier-
nim razvojem se je utrdila zlasti v zadnjem času in pomeni ključni dejav-
nik uspeha politike vseživljenjskega učenja in posameznikove zaposljivos-
ti (Watts, 2006).
Medtem ko je bilo učenje v industrijski družbi usmerjeno predvsem
na vsebino, postaja v poindustrijski dobi predvsem vprašanje procesa,
zato ključna učna vprašanja vse bolj poudarjajo razmišljanje, načrtovanje,
169
