Page 181 - Šolsko polje, XXXI, 2020, 3-4: Convention on the Rights of the Child: Educational Opportunities and Social Justice, eds. Zdenko Kodelja and Urška Štremfel
P. 181
j. drobnič ■ poklicne odločitve in vodenje kariere ...
Pri tem izpostavi potrebne nove premise aktualnih sprememb, kot so in-
dividualna rast posameznika, ki mu odpira nove zaposlitvene perspektive,
hiter razvoj novih poklicev in področij, ki postajajo za te osebe dosegljivo
področje za razvoj kariere, in inkluzivne priložnosti ter graditev kariere
na njegovih močnih področjih, ne na težavi ali motnji, ki je fokusna točka
rehabilitacije. S tem nekdanji hendikep postane relativen, saj motnja, ki je
vezana na določeno opravljanje dela, na drugem področju ni več ovira in
kot taka ni več motnja.
Zato je pri vodenju kariere oseb s posebnimi potrebami bistvena opu-
stitev medicinske paradigme (Drobnič, 2014), ker ta temelji na ukvarjanju
z hendikepom, invalidnostjo, nezmožnostjo, ki je v kontekstu poklicne/
karierne orientacije nefunkcionalna, saj povzroča fokusiranje na tisto, kar
je slabo in kar ne bo zagotovilo prednosti, hkrati pa bo povzročalo zniže-
vanje samopodobe posameznika na podlagi okvare, kar vodi pogosto tudi
do etiketiranja s strani okolja.
Nova spoznanja na medicinskem področju, zlasti zrcalnih nevro-
nov (Dobbs, 2006), poudarjajo pomen pestrosti zunanjega okolja za ra-
zvoj socialnih veščin predvsem v zgodnjem obdobju (otroško in mlado-
stno) posameznikovega razvoja, zato je inkluzija kot model integracije v
izobraževanju in zaposlovanju pomembno načelo, ki omogoča osebam
rast kompetenc in samozaupanja.
Drugo, kar velja izpostaviti pri kariernem razvoju in poklicnih odlo-
čitvah, je princip avtonomnosti in samoodločanja posameznika. Koncept
samodoločanja, ki ga uvaja Wehmeyer (1996) na področju izobraževanja
in prehoda na poklicno pot oseb s posebnimi potrebami, se sklada z iz-
hodišči sodobnih pristopov v karieri, ki jih najdemo predvsem v teorijah
konstruktivizma (Amundson, 2009; Chen, 2005; Collin, 1996; Conyne
in Cook, 2004; Peavy, 2004; Savickas, 2012), saj poudarja pomen avto-
nomije posameznika v odločanju na karierni in življenjski poti ter inte-
rakcijo z okoljem. Samoodločanje in avtonomija sta po Wehmeyerjevem
ključni prvini tudi za odločanje o podpornih ukrepih, zato ti ne smejo biti
osebi s posebnimi potrebami vsiljeni.
Tako Wehmeyer s sodelavci (1996) samoodločanje obravnava kot
dispozicijsko značilnost (karakterizacijo značilnosti in tendenc ljudi), ki
se realizira z ukrepanjem. Da se bo oseba lahko uspešno samoodločala, je
treba pri njej doseči rast v njeni vedenjski avtonomiji, samoregulaciji, opol-
nomočenju in samorealizaciji. S samoodločanjem posameznik internali-
zira poznavanje sebe in svoje ključne kompetence, vključno s sposobnost-
jo, da oceni svoje priložnosti, izpostavi svoje odločitve, se samoregulira, si
sam svetuje in postavi svoje dosegljive cilje, razrešuje medosebne proble-
me, kompetenčno komunicira in učinkovito spreminja svoje preference.
179
Pri tem izpostavi potrebne nove premise aktualnih sprememb, kot so in-
dividualna rast posameznika, ki mu odpira nove zaposlitvene perspektive,
hiter razvoj novih poklicev in področij, ki postajajo za te osebe dosegljivo
področje za razvoj kariere, in inkluzivne priložnosti ter graditev kariere
na njegovih močnih področjih, ne na težavi ali motnji, ki je fokusna točka
rehabilitacije. S tem nekdanji hendikep postane relativen, saj motnja, ki je
vezana na določeno opravljanje dela, na drugem področju ni več ovira in
kot taka ni več motnja.
Zato je pri vodenju kariere oseb s posebnimi potrebami bistvena opu-
stitev medicinske paradigme (Drobnič, 2014), ker ta temelji na ukvarjanju
z hendikepom, invalidnostjo, nezmožnostjo, ki je v kontekstu poklicne/
karierne orientacije nefunkcionalna, saj povzroča fokusiranje na tisto, kar
je slabo in kar ne bo zagotovilo prednosti, hkrati pa bo povzročalo zniže-
vanje samopodobe posameznika na podlagi okvare, kar vodi pogosto tudi
do etiketiranja s strani okolja.
Nova spoznanja na medicinskem področju, zlasti zrcalnih nevro-
nov (Dobbs, 2006), poudarjajo pomen pestrosti zunanjega okolja za ra-
zvoj socialnih veščin predvsem v zgodnjem obdobju (otroško in mlado-
stno) posameznikovega razvoja, zato je inkluzija kot model integracije v
izobraževanju in zaposlovanju pomembno načelo, ki omogoča osebam
rast kompetenc in samozaupanja.
Drugo, kar velja izpostaviti pri kariernem razvoju in poklicnih odlo-
čitvah, je princip avtonomnosti in samoodločanja posameznika. Koncept
samodoločanja, ki ga uvaja Wehmeyer (1996) na področju izobraževanja
in prehoda na poklicno pot oseb s posebnimi potrebami, se sklada z iz-
hodišči sodobnih pristopov v karieri, ki jih najdemo predvsem v teorijah
konstruktivizma (Amundson, 2009; Chen, 2005; Collin, 1996; Conyne
in Cook, 2004; Peavy, 2004; Savickas, 2012), saj poudarja pomen avto-
nomije posameznika v odločanju na karierni in življenjski poti ter inte-
rakcijo z okoljem. Samoodločanje in avtonomija sta po Wehmeyerjevem
ključni prvini tudi za odločanje o podpornih ukrepih, zato ti ne smejo biti
osebi s posebnimi potrebami vsiljeni.
Tako Wehmeyer s sodelavci (1996) samoodločanje obravnava kot
dispozicijsko značilnost (karakterizacijo značilnosti in tendenc ljudi), ki
se realizira z ukrepanjem. Da se bo oseba lahko uspešno samoodločala, je
treba pri njej doseči rast v njeni vedenjski avtonomiji, samoregulaciji, opol-
nomočenju in samorealizaciji. S samoodločanjem posameznik internali-
zira poznavanje sebe in svoje ključne kompetence, vključno s sposobnost-
jo, da oceni svoje priložnosti, izpostavi svoje odločitve, se samoregulira, si
sam svetuje in postavi svoje dosegljive cilje, razrešuje medosebne proble-
me, kompetenčno komunicira in učinkovito spreminja svoje preference.
179
