Page 80 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 80
šolsko polje, letnik xxx, številka 3–4
odnosov z vrstniki. Pozitivni odnosi z učitelji so lahko pozitiven napove-
dnik viktimizacije v primeru, ko drugi učenci te odnose označujejo ne-
gativno, kar lahko spodbudi zbadanje učencev, ki se z učitelji dobro razu-
mejo. Negativni odnosi z učitelji so se pokazali kot izjemno pomemben
napovednik viktimizacije, in sicer slabši, kot so zaznani odnosi z učite-
lji, višja je poročana stopnja viktimizacije, kar je skladno z rezultati pred-
hodnih raziskav, kjer je bilo prav tako ugotovljeno, da negativni odnosi
z učitelji kažejo na večjo verjetnost, da so učenci deležni nasilja (Lucas-
Molina et al., 2015; Marengo et al., 2018). Pri raziskovanju viktimizaci-
je in odnosov z učitelji je bilo prav tako predpostavljeno, da za prepreče-
vanje doživljanja nasilja pri učencih ni nujno, da imajo pozitivne odnose
z učitelji, ampak je dovolj to, da so odnosi med njimi ustrezni in da jih
učenci ne označujejo kot negativne (Sulkowski in Simmons, 2017), kar
učiteljem omogoča, da vplivajo na razredno klimo, se učinkovito odzi-
vajo na težave in pomagajo učencem, da se počutijo varne in sprejete, kar
lahko pomaga pri zmanjševanju doživljanja nasilja med učenci (Jennings
in Greenberg, 2009).
Čustvene in socialne kompetence sicer pojasnjujejo majhen delež
variance viktimizacije, a nobena preučevana kompetenca (samopodoba,
empatija in samozavedanje) na tem vzorcu ne napoveduje viktimizaci-
je statistično pomembno. Samopodoba je bila v kontekstu viktimizaci-
je ena izmed najbolj preučevanih lastnosti posameznika, saj si nasilne-
ži za svoje žrtve izbirajo učence, ki so bolj negotovi vase in imajo nižjo
samopodobo (Salmivalli et al., 1996), a vendar se na tem vzorcu samo-
podoba ni izkazala kot statistično značilna. Podobno kot samopodoba
tudi empatija ne napoveduje viktimizacije, kar se sklada z rezultati raz-
iskav, ki prav tako niso odkrile napovedne vrednosti empatije pri vik-
timiziranih učencih (Raskauskas, Gregory, Harvey, Rifshana in Evans,
2010). Slednje kaže, da ima empatija učencev večjo vlogo pri izvajanju
nasilja kot pri doživljanju. Pomemben napovednik viktimizacije prav
tako ni bilo samozavedanje učencev, ki temelji na opisovanju in opazo-
vanju občutkov, ki se jim porajajo. Raziskovanje tega vidika samozave-
danja v povezavi z viktimizacijo se je pričelo nedavno (Riggs in Brown,
2017), vendar so rezultati v neskladju z našimi ugotovitvami, saj so po-
kazali negativno povezavo med čuječnostjo kot vidikom samozavedanja
in viktimizacijo.
Razumevanje vpliva odnosov med učenci in učitelji na odnos med
preverjanimi psihosocialnimi značilnostmi učencev in viktimizacijo je
še posebej pomembno iz vidika vloge učiteljev v procesu viktimizacije.
Preverjali sva mediatorsko vlogo negativnih odnosov z učitelji in ugo-
tovili, da ti mediirajo odnos med težavnim vedenjem in viktimizacijo
78
odnosov z vrstniki. Pozitivni odnosi z učitelji so lahko pozitiven napove-
dnik viktimizacije v primeru, ko drugi učenci te odnose označujejo ne-
gativno, kar lahko spodbudi zbadanje učencev, ki se z učitelji dobro razu-
mejo. Negativni odnosi z učitelji so se pokazali kot izjemno pomemben
napovednik viktimizacije, in sicer slabši, kot so zaznani odnosi z učite-
lji, višja je poročana stopnja viktimizacije, kar je skladno z rezultati pred-
hodnih raziskav, kjer je bilo prav tako ugotovljeno, da negativni odnosi
z učitelji kažejo na večjo verjetnost, da so učenci deležni nasilja (Lucas-
Molina et al., 2015; Marengo et al., 2018). Pri raziskovanju viktimizaci-
je in odnosov z učitelji je bilo prav tako predpostavljeno, da za prepreče-
vanje doživljanja nasilja pri učencih ni nujno, da imajo pozitivne odnose
z učitelji, ampak je dovolj to, da so odnosi med njimi ustrezni in da jih
učenci ne označujejo kot negativne (Sulkowski in Simmons, 2017), kar
učiteljem omogoča, da vplivajo na razredno klimo, se učinkovito odzi-
vajo na težave in pomagajo učencem, da se počutijo varne in sprejete, kar
lahko pomaga pri zmanjševanju doživljanja nasilja med učenci (Jennings
in Greenberg, 2009).
Čustvene in socialne kompetence sicer pojasnjujejo majhen delež
variance viktimizacije, a nobena preučevana kompetenca (samopodoba,
empatija in samozavedanje) na tem vzorcu ne napoveduje viktimizaci-
je statistično pomembno. Samopodoba je bila v kontekstu viktimizaci-
je ena izmed najbolj preučevanih lastnosti posameznika, saj si nasilne-
ži za svoje žrtve izbirajo učence, ki so bolj negotovi vase in imajo nižjo
samopodobo (Salmivalli et al., 1996), a vendar se na tem vzorcu samo-
podoba ni izkazala kot statistično značilna. Podobno kot samopodoba
tudi empatija ne napoveduje viktimizacije, kar se sklada z rezultati raz-
iskav, ki prav tako niso odkrile napovedne vrednosti empatije pri vik-
timiziranih učencih (Raskauskas, Gregory, Harvey, Rifshana in Evans,
2010). Slednje kaže, da ima empatija učencev večjo vlogo pri izvajanju
nasilja kot pri doživljanju. Pomemben napovednik viktimizacije prav
tako ni bilo samozavedanje učencev, ki temelji na opisovanju in opazo-
vanju občutkov, ki se jim porajajo. Raziskovanje tega vidika samozave-
danja v povezavi z viktimizacijo se je pričelo nedavno (Riggs in Brown,
2017), vendar so rezultati v neskladju z našimi ugotovitvami, saj so po-
kazali negativno povezavo med čuječnostjo kot vidikom samozavedanja
in viktimizacijo.
Razumevanje vpliva odnosov med učenci in učitelji na odnos med
preverjanimi psihosocialnimi značilnostmi učencev in viktimizacijo je
še posebej pomembno iz vidika vloge učiteljev v procesu viktimizacije.
Preverjali sva mediatorsko vlogo negativnih odnosov z učitelji in ugo-
tovili, da ti mediirajo odnos med težavnim vedenjem in viktimizacijo
78
