Page 79 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 79
t. pivec in a. kozina ■ doživljanje nasilja v mladostništvu ...
kompetence (samopodoba, empatija, samozavedanje). Dodatno naju je za-
nimala tudi mediatorska vloga negativnih odnosov med učenci in učite-
lji v odnosu med preverjanimi psihosocialnimi značilnostmi in viktimi-
zacijo. Ti odgovori služijo kot osnova vpeljavi smernic na sistemski ravni.
Dejavniki na ravni odnosov z vrstniki (pozitivni odnosi z vrstni-
ki, težavno vedenje, prosocialno vedenje) so skladno s pričakovanji poja-
snili najvišji odstotek variance viktimizacije, pri čemer se je pokazalo, da
imajo izmed preverjanih spremenljivk najpomembnejšo vlogo pozitivni
odnosi z vrstniki, ki so negativen napovednik viktimizacije. Torej, boljši,
kot bodo zaznani odnosi z ostalimi vrstniki (npr. socialna opora s stra-
ni vrstnikov, socialna sprejetost), nižja bo poročana stopnja viktimizaci-
je učencev. Podobno je bilo ugotovljeno tudi v drugih raziskavah (npr.
Holt in Espelage, 2007; Sentse, Kretschmer in Salmivalli, 2015), kar
kaže, da pozitivni odnosi z vrstniki učence varujejo pred pojavom vikti-
mizacije. Prosocialno vedenje v tem modelu ni napovednik viktimizaci-
je, kar je skladno tudi s predhodnimi ugotovitvami (Coleman in Byrd,
2003). Pri tem je treba opozoriti, da so rezultati vzdolžne študije poka-
zali, da so odnosno viktimizirani učenci, za katere je bila značilna visoka
stopnja prosocialnega vedenja, po enem letu poročali o nižji stopnji osa-
mljenosti kot tiste žrtve z nižjo stopnjo prosocialnega vedenja (Griese in
Buhs, 2014). To kaže na to, da lahko spodbujanje prosocialnega vedenja
pri žrtvah pomaga k zmanjševanju dolgoročnih posledic viktimizacije.
Težavno vedenje prav tako ni napovednik viktimizacije v tem modelu,
kar je v neskladju z rezultati predhodnih raziskav (Gini, 2008; Marengo
et al., 2018). Pri tem je treba opozoriti, da je težavno vedenje bilo napo-
vednik viktimizacije, dokler niso bili v model vključeni odnosi z učitelji.
Presenetljivo in v neskladju s pričakovanji so rezultati ob vključitvi
odnosov med učenci in učitelji v model pokazali, da so tako pozitivni kot
negativni odnosi z učitelji pozitiven napovednik viktimizacije, vendar
se je ob vključitvi čustvenih in socialnih kompetenc pokazalo, da osta-
jajo statistično značilen napovednik viktimizacije zgolj negativni odno-
si med učenci in učitelji. Podobno je bilo ugotovljeno tudi v predhodnih
raziskavah, in sicer se je pokazalo, da negativni odnosi z učitelji v večji
meri napovedujejo viktimizacijo kot pozitivni odnosi z učitelji (Troop-
Gordon in Kopp, 2011). Glede pozitivnih odnosov je treba dodati, da
dolgoročno pozitivni odnosi med učenci in učitelji ne varujejo učencev
pred pojavom viktimizacije (Troop-Gordon in Kopp, 2011). Temu je tre-
ba dodati, da vloga kakovostnih odnosov med učenci in učitelji še vedno
ostaja nejasna, saj večina študij (npr. Elledge et al., 2016; Serdiouk, Berry
in Gest, 2016) kaže na pomemben vpliv pozitivnih odnosov z učitelji na
pojavnost viktimizacije predvsem takrat, ko učenec nima kakovostnih
77
kompetence (samopodoba, empatija, samozavedanje). Dodatno naju je za-
nimala tudi mediatorska vloga negativnih odnosov med učenci in učite-
lji v odnosu med preverjanimi psihosocialnimi značilnostmi in viktimi-
zacijo. Ti odgovori služijo kot osnova vpeljavi smernic na sistemski ravni.
Dejavniki na ravni odnosov z vrstniki (pozitivni odnosi z vrstni-
ki, težavno vedenje, prosocialno vedenje) so skladno s pričakovanji poja-
snili najvišji odstotek variance viktimizacije, pri čemer se je pokazalo, da
imajo izmed preverjanih spremenljivk najpomembnejšo vlogo pozitivni
odnosi z vrstniki, ki so negativen napovednik viktimizacije. Torej, boljši,
kot bodo zaznani odnosi z ostalimi vrstniki (npr. socialna opora s stra-
ni vrstnikov, socialna sprejetost), nižja bo poročana stopnja viktimizaci-
je učencev. Podobno je bilo ugotovljeno tudi v drugih raziskavah (npr.
Holt in Espelage, 2007; Sentse, Kretschmer in Salmivalli, 2015), kar
kaže, da pozitivni odnosi z vrstniki učence varujejo pred pojavom vikti-
mizacije. Prosocialno vedenje v tem modelu ni napovednik viktimizaci-
je, kar je skladno tudi s predhodnimi ugotovitvami (Coleman in Byrd,
2003). Pri tem je treba opozoriti, da so rezultati vzdolžne študije poka-
zali, da so odnosno viktimizirani učenci, za katere je bila značilna visoka
stopnja prosocialnega vedenja, po enem letu poročali o nižji stopnji osa-
mljenosti kot tiste žrtve z nižjo stopnjo prosocialnega vedenja (Griese in
Buhs, 2014). To kaže na to, da lahko spodbujanje prosocialnega vedenja
pri žrtvah pomaga k zmanjševanju dolgoročnih posledic viktimizacije.
Težavno vedenje prav tako ni napovednik viktimizacije v tem modelu,
kar je v neskladju z rezultati predhodnih raziskav (Gini, 2008; Marengo
et al., 2018). Pri tem je treba opozoriti, da je težavno vedenje bilo napo-
vednik viktimizacije, dokler niso bili v model vključeni odnosi z učitelji.
Presenetljivo in v neskladju s pričakovanji so rezultati ob vključitvi
odnosov med učenci in učitelji v model pokazali, da so tako pozitivni kot
negativni odnosi z učitelji pozitiven napovednik viktimizacije, vendar
se je ob vključitvi čustvenih in socialnih kompetenc pokazalo, da osta-
jajo statistično značilen napovednik viktimizacije zgolj negativni odno-
si med učenci in učitelji. Podobno je bilo ugotovljeno tudi v predhodnih
raziskavah, in sicer se je pokazalo, da negativni odnosi z učitelji v večji
meri napovedujejo viktimizacijo kot pozitivni odnosi z učitelji (Troop-
Gordon in Kopp, 2011). Glede pozitivnih odnosov je treba dodati, da
dolgoročno pozitivni odnosi med učenci in učitelji ne varujejo učencev
pred pojavom viktimizacije (Troop-Gordon in Kopp, 2011). Temu je tre-
ba dodati, da vloga kakovostnih odnosov med učenci in učitelji še vedno
ostaja nejasna, saj večina študij (npr. Elledge et al., 2016; Serdiouk, Berry
in Gest, 2016) kaže na pomemben vpliv pozitivnih odnosov z učitelji na
pojavnost viktimizacije predvsem takrat, ko učenec nima kakovostnih
77
