Page 27 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 27
s. pečjak in t. pirc ■ psihološki vidiki medvrstniškega nasilja v šolah ...
odziv učiteljev pa je, da o nasilju poročajo višji avtoriteti (ravnatelju) in z
nasiljem seznanijo starše (pogosteje starše nasilnežev kot žrtev).
Zanimivo pa je, da je najredkeje uporabljena intervencija ob MVN
pogovor učitelja o pravilih vedenja s celim razredom. S to intervencijo bi
lahko spodbudili druge učence-opazovalce, da bi se bolj aktivno vključi-
li v zaustavljanje nasilneža oz. da bi se postavili v bran žrtvi. To kaže, da se
učitelji še vedno premalo zavedajo potencialne socialne moči, ki jo imajo
opazovalci pri MVN. V ta namen se nam zdi ozaveščanje in spodbujanje
uporabe te strategije, še zlasti pri učiteljih-razrednikih, eden pomembnih
korakov k zmanjševanju nasilja v razredih.
Poleg ozaveščanja oz. senzibiliziranja pa se nam zdi pomembno uči-
telje tudi usposobiti v uporabi različnih strategij za aktivno spoprijemanje
z MVN in tako povečati njihov občutek kompetentnosti na tem podro-
čju. Saj, kot kažejo raziskave, se učitelji, ki se čutijo bolj kompetentni, po-
gosteje ustrezno odzovejo in pošljejo vsem učencem (nasilnežem, žrtvam
in opazovalcem) jasno sporočilo, da nasilja ne bodo tolerirali (Doll, Song
in Siemens, 2004; Yoon, 2004). Le s takimi odzivi učiteljev se lahko obli-
kuje varno okolje v šolah.
Zaključki
Zaključimo lahko, da bo treba v raziskovanju MVN preiti od samega opi-
sovanja in analiziranja tega pojava v šolah k izdelavi in preverjanju učinko-
vitosti različnih preventivnih in intervencijskih programov za zmanjševa-
nje tega nasilja. Pri tem velja, da so najbolj učinkoviti celostni programi, ki
zajamejo ukrepe na ravni šole, razreda in posameznega učenca (npr. Ttoffi
in Farrington, 2011; Vreeman in Carroll, 2007), z individualiziranimi pri-
stopi za žrtve, nasilneže ter opazovalce. Zlasti slednji predstavljajo veliko
skupino učencev, ki ima pomembno vlogo pri preprečevanju, zaustavlja-
nju in poročanju o MVN, če se ti učenci svoje vloge zavedajo in poznajo
strategije, ki jih lahko uporabijo. K učinkovitosti programov pa pomemb-
no prispevajo tudi pripadnost učitelja programu (Smith et al., 2004b), po-
stavljanje jasnih pravil in posledic MVN ter urjenje učiteljev in učencev v
strategijah reševanja konfliktov (Vreeman in Caroll, 2007), učenje urav-
navanja čustev ter spodbujanje pomoči vrstnikov ob jasni politiki šole gle-
de MVN (Lee, Kim in Kim, 2015). Ob tem morajo biti programi procesno
naravnani – aktivnosti se morajo izvajati kontinuirano v daljšem časov-
nem obdobju, hkrati pa je treba udeležencem omogočiti, da svoje novo na-
učene veščine tudi čim večkrat uporabijo v vsakodnevnih situacijah.
Čeprav so učinki programov za preprečevanje MVN pogosto skro-
mni, je treba imeti v mislih širšo sliko – s preventivnimi programi na-
mreč želimo v prvi vrsti spremeniti prepričanja vseh udeležencev. To sicer
25
odziv učiteljev pa je, da o nasilju poročajo višji avtoriteti (ravnatelju) in z
nasiljem seznanijo starše (pogosteje starše nasilnežev kot žrtev).
Zanimivo pa je, da je najredkeje uporabljena intervencija ob MVN
pogovor učitelja o pravilih vedenja s celim razredom. S to intervencijo bi
lahko spodbudili druge učence-opazovalce, da bi se bolj aktivno vključi-
li v zaustavljanje nasilneža oz. da bi se postavili v bran žrtvi. To kaže, da se
učitelji še vedno premalo zavedajo potencialne socialne moči, ki jo imajo
opazovalci pri MVN. V ta namen se nam zdi ozaveščanje in spodbujanje
uporabe te strategije, še zlasti pri učiteljih-razrednikih, eden pomembnih
korakov k zmanjševanju nasilja v razredih.
Poleg ozaveščanja oz. senzibiliziranja pa se nam zdi pomembno uči-
telje tudi usposobiti v uporabi različnih strategij za aktivno spoprijemanje
z MVN in tako povečati njihov občutek kompetentnosti na tem podro-
čju. Saj, kot kažejo raziskave, se učitelji, ki se čutijo bolj kompetentni, po-
gosteje ustrezno odzovejo in pošljejo vsem učencem (nasilnežem, žrtvam
in opazovalcem) jasno sporočilo, da nasilja ne bodo tolerirali (Doll, Song
in Siemens, 2004; Yoon, 2004). Le s takimi odzivi učiteljev se lahko obli-
kuje varno okolje v šolah.
Zaključki
Zaključimo lahko, da bo treba v raziskovanju MVN preiti od samega opi-
sovanja in analiziranja tega pojava v šolah k izdelavi in preverjanju učinko-
vitosti različnih preventivnih in intervencijskih programov za zmanjševa-
nje tega nasilja. Pri tem velja, da so najbolj učinkoviti celostni programi, ki
zajamejo ukrepe na ravni šole, razreda in posameznega učenca (npr. Ttoffi
in Farrington, 2011; Vreeman in Carroll, 2007), z individualiziranimi pri-
stopi za žrtve, nasilneže ter opazovalce. Zlasti slednji predstavljajo veliko
skupino učencev, ki ima pomembno vlogo pri preprečevanju, zaustavlja-
nju in poročanju o MVN, če se ti učenci svoje vloge zavedajo in poznajo
strategije, ki jih lahko uporabijo. K učinkovitosti programov pa pomemb-
no prispevajo tudi pripadnost učitelja programu (Smith et al., 2004b), po-
stavljanje jasnih pravil in posledic MVN ter urjenje učiteljev in učencev v
strategijah reševanja konfliktov (Vreeman in Caroll, 2007), učenje urav-
navanja čustev ter spodbujanje pomoči vrstnikov ob jasni politiki šole gle-
de MVN (Lee, Kim in Kim, 2015). Ob tem morajo biti programi procesno
naravnani – aktivnosti se morajo izvajati kontinuirano v daljšem časov-
nem obdobju, hkrati pa je treba udeležencem omogočiti, da svoje novo na-
učene veščine tudi čim večkrat uporabijo v vsakodnevnih situacijah.
Čeprav so učinki programov za preprečevanje MVN pogosto skro-
mni, je treba imeti v mislih širšo sliko – s preventivnimi programi na-
mreč želimo v prvi vrsti spremeniti prepričanja vseh udeležencev. To sicer
25
