Page 26 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 26
lsko polje, letnik xxx, številka 3–4
Tabela 8: Vrste intervencij učitelja do nasilnežev oz. žrtev MVN.
Kategorije % učiteljevih odzivov v kategoriji
Brez intervencije verbalno fizično odnosno
Pogovor z vsemi udeležen-
ci MVN žrtve nasilneži žrtve nasilneži žrtve nasilneži
Pogovor o pravilih vedenja
s celim razredom 1.5 0.0 2.4 0.0 5.8 0.0
Izpostavitev netoleriranja
takega vedenja 50.0 29.0 50.4 31.8 42.7 54.7
Discipliniranje nasilneža
Spodbujanje žrtve 1.5 1.5 0.3 1.5 2.4 9.4
Neučinkovito
zagovorništvo* 11.6 21.6 12.5
Poročanje ravnatelju, infor-
miranje staršev 10.1 28.8 14.1
Drugo 19.7 22.9 27.0
Skupaj
1.5 15.0 7.8
22.8 47.8 9.2 27.3 3.5 6.2
3.0 0.0 2.5 0.0 0.9 3.1
100 100 100 100 100 100
Opombe: *Reče žrtvi, naj ignorira nasilneža.
osredotočeni na didaktične vidike kurikula (npr. na to, da bodo obravna-
vali vse predvidene učne vsebine) kot na vedenje učencev, zaradi česar lah-
ko spregledajo posamezne primere MVN.
Glede na to, da se le manjše število študij ukvarja z učiteljevimi načini
odzivanja na nasilje pri učencih nasilnežih in žrtvah (npr. Kochenderfer-
Ladd in Pelletier, 2008; Troop in Ladd, 2002; Yoon in Kerber, 2003), smo
skušali odgovoriti tudi na to vprašanje (Tabela 8).
V odzivanju učiteljev na nasilneže lahko odkrijemo določene trende.
Prvi tak trend je, da je najpogostejši odziv pri vseh vrstah nasilja pogovor
učitelja z udeleženci. Pri tem se pogosteje pogovarjajo z žrtvami kot z na-
silneži – razen v primeru odnosnega nasilja, kjer se pogosteje pogovarja-
jo z nasilneži. V vsakem primeru se zdi, da učitelji spodbujajo medsebojno
komunikacijo udeleženih v nasilju z namenom, da ti najdejo neko skupno
rešitev. Ta rešitev se zdi na prvi pogled optimalna, vendar pa je pomemb-
no, da učitelji v tej komunikaciji aktivno podpirajo žrtev, da se sooči z na-
silnežem, upoštevaje dejstvo, da med njima sicer praviloma obstaja nerav-
novesje moči. Samo v takem primeru je ta strategija dobra in lahko vodi
v zmanjšanje nasilja (Kochenderfer-Ladd in Pelletier, 2008). Sicer pa razi-
skava Yoona in Kerberja (2003) kaže, da učenci-žrtve največ pridobijo, če
se pogovorijo z učiteljem in skupaj naredijo načrt proaktivnih dejavnosti,
ki zmanjšajo tveganje za ponavljajoče se ustrahovanje. Drugi najpogostejši
24
Tabela 8: Vrste intervencij učitelja do nasilnežev oz. žrtev MVN.
Kategorije % učiteljevih odzivov v kategoriji
Brez intervencije verbalno fizično odnosno
Pogovor z vsemi udeležen-
ci MVN žrtve nasilneži žrtve nasilneži žrtve nasilneži
Pogovor o pravilih vedenja
s celim razredom 1.5 0.0 2.4 0.0 5.8 0.0
Izpostavitev netoleriranja
takega vedenja 50.0 29.0 50.4 31.8 42.7 54.7
Discipliniranje nasilneža
Spodbujanje žrtve 1.5 1.5 0.3 1.5 2.4 9.4
Neučinkovito
zagovorništvo* 11.6 21.6 12.5
Poročanje ravnatelju, infor-
miranje staršev 10.1 28.8 14.1
Drugo 19.7 22.9 27.0
Skupaj
1.5 15.0 7.8
22.8 47.8 9.2 27.3 3.5 6.2
3.0 0.0 2.5 0.0 0.9 3.1
100 100 100 100 100 100
Opombe: *Reče žrtvi, naj ignorira nasilneža.
osredotočeni na didaktične vidike kurikula (npr. na to, da bodo obravna-
vali vse predvidene učne vsebine) kot na vedenje učencev, zaradi česar lah-
ko spregledajo posamezne primere MVN.
Glede na to, da se le manjše število študij ukvarja z učiteljevimi načini
odzivanja na nasilje pri učencih nasilnežih in žrtvah (npr. Kochenderfer-
Ladd in Pelletier, 2008; Troop in Ladd, 2002; Yoon in Kerber, 2003), smo
skušali odgovoriti tudi na to vprašanje (Tabela 8).
V odzivanju učiteljev na nasilneže lahko odkrijemo določene trende.
Prvi tak trend je, da je najpogostejši odziv pri vseh vrstah nasilja pogovor
učitelja z udeleženci. Pri tem se pogosteje pogovarjajo z žrtvami kot z na-
silneži – razen v primeru odnosnega nasilja, kjer se pogosteje pogovarja-
jo z nasilneži. V vsakem primeru se zdi, da učitelji spodbujajo medsebojno
komunikacijo udeleženih v nasilju z namenom, da ti najdejo neko skupno
rešitev. Ta rešitev se zdi na prvi pogled optimalna, vendar pa je pomemb-
no, da učitelji v tej komunikaciji aktivno podpirajo žrtev, da se sooči z na-
silnežem, upoštevaje dejstvo, da med njima sicer praviloma obstaja nerav-
novesje moči. Samo v takem primeru je ta strategija dobra in lahko vodi
v zmanjšanje nasilja (Kochenderfer-Ladd in Pelletier, 2008). Sicer pa razi-
skava Yoona in Kerberja (2003) kaže, da učenci-žrtve največ pridobijo, če
se pogovorijo z učiteljem in skupaj naredijo načrt proaktivnih dejavnosti,
ki zmanjšajo tveganje za ponavljajoče se ustrahovanje. Drugi najpogostejši
24
