Page 21 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 21
s. pečjak in t. pirc ■ psihološki vidiki medvrstniškega nasilja v šolah ...
bo nekdo drug pomagal žrtvi, ali pa se jim situacija ne zdi dovolj resna, če
ne vidijo, da bi kdo ukrepal. Ti rezultati nakazujejo na velik pomen šolske
kulture na področju MVN.
Šolska kultura in MVN
Kot smo že izpostavili, MVN ne vpliva le na žrtve, pač pa tudi na vse osta-
le, ki so v šolskem prostoru priča temu nasilju (opazovalce), in na tiste,
ki o njem samo slišijo (Bronfenbrenner, 1979). To nazorno razlaga model
valujočega učinka (Sullivan, 2011), v katerem avtor primerja MVN s ka-
mnom, ki ga vržemo v vodo, potem pa se okrog njega v koncentričnih kro-
gih širijo valovi – najprej manjši, potem vedno večji. Omenjeni model go-
vori o petih stopnjah tega »valovanja« oz. učinkovanja. Na prvi stopnji
je MVN povezano z žrtvijo, ki čuti breme nasilja, na drugi stopnji so po-
sredne žrtve nasilja starši in družine otrok – žrtev in nasilnežev –, na tre-
tji stopnji vpliva tudi na tiste, ki so mu priča – torej na opazovalce/vrstni-
ke. Poudarja, da je zelo pomembno, kako se na tej stopnji na nasilje odzove
šola, saj je to simbolna informacija za vse opazovalce. Če vidijo, da posku-
ša šola vedno znova zaustavljati nasilje, potem je večja verjetnost, da ga
tudi opazovalci ne bodo odobravali, da ga bodo poskušali zaustaviti sami
ali pa bodo o njem vsaj poročali odraslim – učiteljem ali staršem. Reakcija
šole na MVN je jasno sporočilo tudi drugim učencem in učiteljem na šoli
– da se nasilje ne bo toleriralo. Če je odziv na MVN slab in neučinkovit,
potem je to sporočilo nasilnežem, da lahko nadaljujejo z njim, ne da bi bili
kaznovani. Če šola sploh ne reagira na MVN, pa je to neposreden prispe-
vek k oblikovanju kulture nasilja na šoli.
V domači študiji (Pečjak in Pirc, 2017) smo raziskovali, kako šol-
sko klimo dojemajo različne skupine nasilnežev (občasni in kronični),
žrtev (občasne in kronične) in nevključeni učenci. Tovrstni podatki so
pomembno izhodišče za načrtovanje različnih preventivnih in interven-
cijskih aktivnosti na šolah v zvezi z MVN.
Rezultate smo zbrali z Vprašalnikom šolske klime pri MVN
(Cornell, 2012), ki meri tri dimenzije šolske klime na področju MVN:
razširjenost MVN (5 postavk), agresivna stališča (7 postavk) in pripravlje-
nost za iskanje pomoči (9 postavk). Učenci so odgovarjali na 4-stopenj-
ski lestvici (1 – sploh se ne strinjam, 4 – popolnoma se strinjam), pri če-
mer višji rezultat kaže na bolj izraženo dimenzijo šolske klime pri MVN
(Tabela 4).
Rezultati kažejo na obstoj pomembnih razlik med posameznimi
skupinami žrtev v zaznani razširjenosti MVN (s to dimenzijo lahko poja-
snimo kar 51 % variabilnosti v zaznavah šolske klime) in v agresivnih sta-
liščih (z njimi lahko pojasnimo 26 % razlik v zaznani šolski klimi). S post
19
bo nekdo drug pomagal žrtvi, ali pa se jim situacija ne zdi dovolj resna, če
ne vidijo, da bi kdo ukrepal. Ti rezultati nakazujejo na velik pomen šolske
kulture na področju MVN.
Šolska kultura in MVN
Kot smo že izpostavili, MVN ne vpliva le na žrtve, pač pa tudi na vse osta-
le, ki so v šolskem prostoru priča temu nasilju (opazovalce), in na tiste,
ki o njem samo slišijo (Bronfenbrenner, 1979). To nazorno razlaga model
valujočega učinka (Sullivan, 2011), v katerem avtor primerja MVN s ka-
mnom, ki ga vržemo v vodo, potem pa se okrog njega v koncentričnih kro-
gih širijo valovi – najprej manjši, potem vedno večji. Omenjeni model go-
vori o petih stopnjah tega »valovanja« oz. učinkovanja. Na prvi stopnji
je MVN povezano z žrtvijo, ki čuti breme nasilja, na drugi stopnji so po-
sredne žrtve nasilja starši in družine otrok – žrtev in nasilnežev –, na tre-
tji stopnji vpliva tudi na tiste, ki so mu priča – torej na opazovalce/vrstni-
ke. Poudarja, da je zelo pomembno, kako se na tej stopnji na nasilje odzove
šola, saj je to simbolna informacija za vse opazovalce. Če vidijo, da posku-
ša šola vedno znova zaustavljati nasilje, potem je večja verjetnost, da ga
tudi opazovalci ne bodo odobravali, da ga bodo poskušali zaustaviti sami
ali pa bodo o njem vsaj poročali odraslim – učiteljem ali staršem. Reakcija
šole na MVN je jasno sporočilo tudi drugim učencem in učiteljem na šoli
– da se nasilje ne bo toleriralo. Če je odziv na MVN slab in neučinkovit,
potem je to sporočilo nasilnežem, da lahko nadaljujejo z njim, ne da bi bili
kaznovani. Če šola sploh ne reagira na MVN, pa je to neposreden prispe-
vek k oblikovanju kulture nasilja na šoli.
V domači študiji (Pečjak in Pirc, 2017) smo raziskovali, kako šol-
sko klimo dojemajo različne skupine nasilnežev (občasni in kronični),
žrtev (občasne in kronične) in nevključeni učenci. Tovrstni podatki so
pomembno izhodišče za načrtovanje različnih preventivnih in interven-
cijskih aktivnosti na šolah v zvezi z MVN.
Rezultate smo zbrali z Vprašalnikom šolske klime pri MVN
(Cornell, 2012), ki meri tri dimenzije šolske klime na področju MVN:
razširjenost MVN (5 postavk), agresivna stališča (7 postavk) in pripravlje-
nost za iskanje pomoči (9 postavk). Učenci so odgovarjali na 4-stopenj-
ski lestvici (1 – sploh se ne strinjam, 4 – popolnoma se strinjam), pri če-
mer višji rezultat kaže na bolj izraženo dimenzijo šolske klime pri MVN
(Tabela 4).
Rezultati kažejo na obstoj pomembnih razlik med posameznimi
skupinami žrtev v zaznani razširjenosti MVN (s to dimenzijo lahko poja-
snimo kar 51 % variabilnosti v zaznavah šolske klime) in v agresivnih sta-
liščih (z njimi lahko pojasnimo 26 % razlik v zaznani šolski klimi). S post
19
