Page 20 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 20
šolsko polje, letnik xxx, številka 3–4
Tabela 3: Pogostost pojavljanja učencev z določeno vlogo v MVN,
kadar so opazovalci takšnega nasilja.
Vloga učenca Aktivni Pasivni Ignorant Zagovornik
v MVN spodbujevalec spodbujevalec žrtve
Neudeleženi M (SD)
Nasilneži M (SD) M (SD) M (SD)
Žrtve 14.39 (7.45)
Nasilneži-žrtve 8.24 (4.61) 11.74 (6.38) 13.52 (6.50) 22.94 (9.56)
13.93 (9.29) 15.72 (7.60) 15.25 (10.09) 18.52 (11.26)
9.53 (6.27) 15.61 (12.13) 16.18 (7.65) 20.39 (10.37)
15.00 (9.25) 32.64 (22.71) 17.09 (10.20)
Ugotovili smo še, da je med aktivnimi spodbujevalci pomembno več
osnovnošolcev, fantov in učno manj uspešnih učencev. Velikosti učinkov
teh razlik so pri osnovnošolcih in fantih velike (d3=.70, .27), pri učno manj
uspešnih pa srednje (d=.20). Med pasivnimi spodbujevalci je prav tako po-
membno več osnovnošolcev in fantov (d=.65 in .21). Med ignoranti pa je
več dijakov kot osnovnošolcev in več učno uspešnejših učencev (d=.16 in
.19). Pokazalo se je še, da so dekleta in srednješolci večkrat v vlogi zagovor-
nikov žrtve (d=.20 in .40).
Skladno z ugotovitvami že navedenih študij tudi naši rezultati potr-
jujejo splošno dejstvo, da je manj MVN pri dekletih (Crapanzano et al.,
2011; Demaray in Kerres Malecki, 2003; Pozzoli, Ang in Gini, 2012). To
bi lahko razložili s podobnimi socializacijskimi procesi pri dekletih, ki
so neodvisni od kulture, kot so npr. spodbujanje razvoja empatije ter po-
moči šibkejšim in tistim, ki jo potrebujejo (Ang in Goh, 2010; Espelage,
Mebane in Adams, 2004; Pellegrini, 2002). Za fante pa je, ne glede na kul-
turo, bolj značilno izkazovanje moči in dominantnosti, kar se lahko po-
kaže tudi pri MVN (pogosteje so aktivni in pasivni spodbujevalci nasilja).
Različne vloge zavzemajo učenci tudi glede na stopnjo šolanja, pri
čemer so dijaki kot opazovalci manj pogosto spodbujevalci nasilneža. To
kaže – kot je bilo tudi že omenjeno – na dozorevanje in večjo socialno
kompetentnost pri dijakih. Obenem pa je treba izpostaviti, da prav dijaki
pomembno pogosteje kot učenci osnovne šole ignorirajo MVN. Verjetno
lahko vzroke iščemo v šolski kulturi, ki več pozornosti kot socialnim po-
sveča učnim ciljem. MVN pogosteje ignorirajo tudi učno uspešnejši učen-
ci, ki so po navadi bolj socialno kompetentni, kar bi lahko prav tako na-
kazovalo na razvoj individualistične šolske kulture, ki daje prednost skrbi
zase pred skrbjo za druge. Še en možen razlog pa bi lahko bil v razpršeni
odgovornosti med opazovalci (»učinek opazovalcev«, Darley in Latané,
1968). To pomeni, da zaradi večjega števila opazovalcev vsak pričakuje, da
3 d=0.20 – majhen učinek; d=0.50 – srednji učinek; d=0.80 – velik učinek (Cohen, 1988).
18
Tabela 3: Pogostost pojavljanja učencev z določeno vlogo v MVN,
kadar so opazovalci takšnega nasilja.
Vloga učenca Aktivni Pasivni Ignorant Zagovornik
v MVN spodbujevalec spodbujevalec žrtve
Neudeleženi M (SD)
Nasilneži M (SD) M (SD) M (SD)
Žrtve 14.39 (7.45)
Nasilneži-žrtve 8.24 (4.61) 11.74 (6.38) 13.52 (6.50) 22.94 (9.56)
13.93 (9.29) 15.72 (7.60) 15.25 (10.09) 18.52 (11.26)
9.53 (6.27) 15.61 (12.13) 16.18 (7.65) 20.39 (10.37)
15.00 (9.25) 32.64 (22.71) 17.09 (10.20)
Ugotovili smo še, da je med aktivnimi spodbujevalci pomembno več
osnovnošolcev, fantov in učno manj uspešnih učencev. Velikosti učinkov
teh razlik so pri osnovnošolcih in fantih velike (d3=.70, .27), pri učno manj
uspešnih pa srednje (d=.20). Med pasivnimi spodbujevalci je prav tako po-
membno več osnovnošolcev in fantov (d=.65 in .21). Med ignoranti pa je
več dijakov kot osnovnošolcev in več učno uspešnejših učencev (d=.16 in
.19). Pokazalo se je še, da so dekleta in srednješolci večkrat v vlogi zagovor-
nikov žrtve (d=.20 in .40).
Skladno z ugotovitvami že navedenih študij tudi naši rezultati potr-
jujejo splošno dejstvo, da je manj MVN pri dekletih (Crapanzano et al.,
2011; Demaray in Kerres Malecki, 2003; Pozzoli, Ang in Gini, 2012). To
bi lahko razložili s podobnimi socializacijskimi procesi pri dekletih, ki
so neodvisni od kulture, kot so npr. spodbujanje razvoja empatije ter po-
moči šibkejšim in tistim, ki jo potrebujejo (Ang in Goh, 2010; Espelage,
Mebane in Adams, 2004; Pellegrini, 2002). Za fante pa je, ne glede na kul-
turo, bolj značilno izkazovanje moči in dominantnosti, kar se lahko po-
kaže tudi pri MVN (pogosteje so aktivni in pasivni spodbujevalci nasilja).
Različne vloge zavzemajo učenci tudi glede na stopnjo šolanja, pri
čemer so dijaki kot opazovalci manj pogosto spodbujevalci nasilneža. To
kaže – kot je bilo tudi že omenjeno – na dozorevanje in večjo socialno
kompetentnost pri dijakih. Obenem pa je treba izpostaviti, da prav dijaki
pomembno pogosteje kot učenci osnovne šole ignorirajo MVN. Verjetno
lahko vzroke iščemo v šolski kulturi, ki več pozornosti kot socialnim po-
sveča učnim ciljem. MVN pogosteje ignorirajo tudi učno uspešnejši učen-
ci, ki so po navadi bolj socialno kompetentni, kar bi lahko prav tako na-
kazovalo na razvoj individualistične šolske kulture, ki daje prednost skrbi
zase pred skrbjo za druge. Še en možen razlog pa bi lahko bil v razpršeni
odgovornosti med opazovalci (»učinek opazovalcev«, Darley in Latané,
1968). To pomeni, da zaradi večjega števila opazovalcev vsak pričakuje, da
3 d=0.20 – majhen učinek; d=0.50 – srednji učinek; d=0.80 – velik učinek (Cohen, 1988).
18
