Page 162 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 162
šolsko polje, letnik xxx, številka 3–4

zaželeno, da se te prakse prvenstveno odvijajo v razredu in v interakciji
učitelja z učenci. A zares trajnostne, tako za šolsko kulturo nenasilne sku-
pnosti kot za učinkovito čustveno in socialno opismenjevanje ter dolgo-
ročno prevencijo pred nasiljem, so te pobude, če so sistematične, načrto-
vane in koordinirane na ravni šole in če zajamejo čim več različnih ravni:
od pouka od izvenšolskih dejavnosti, od predmetnega do medpredmetne-
ga in kroskurikularnega povezovanja, od razredne do predmetne stopnje,
od obveznega do razširjenega programa in od pogovorne do aktivacijske
ravni. To terja povezovanje na ravni šole, na ravni celotnega kolektiva in
vseh učencev, ter predpostavlja maksimalno možno participacijo (aktivno
sodelovanje in prispevek) vseh – učencev in učiteljev. Če želimo, da učen-
ci osvojijo ali upoštevajo določene dogovore, je največja možnost, da se bo
to zgodilo, če jih snujemo skupaj z njimi; če želimo, da se v zbornici ne krši
določenih pravil, je v ta namen treba delati na vzpostavljanju zaupanja, po-
glabljanju spoznavanja in izmenjavi pogledov o tem, kaj vsak posameznik
potrebuje, da lažje (so)deluje v skupini; če želimo, da bodo starši sodelo-
vali, ne pa »zapovedovali ali odpovedovali«, jih je smiselno k sodelova-
nju pritegniti, jim ga omogočiti. Ali, kot smo že večkrat napisali v različ-
nih publikacijah ZRSŠ, namenjenih vpeljevanju sprememb na ravni šole:
»Ljudje se ne upirajo spremembam. Oni samo ne želijo biti spreminjani,
ampak želijo biti vpleteni in imeti vpliv« (Shollaert, 2006 v Pušnik idr.
2006). Kar velja za odrasle, velja tudi za otroke.

Kulturo dobre, zdravo povezane, nenasilne skupnosti ali spodbu-
dno kulturo, torej zaželene oblike kulture skupnosti, gradijo vsi člani.
Povezana je z raziskovanjem stanja in potreb, s skupno izgradnjo vizije,
ki vključuje vrednote dobre skupnosti in gradi na zaupanju, sodelovanju
in odgovornosti. V zadnjih letih smo izgradnji tovrstne kulture in proce-
som, potrebnim zanjo, na ZRSŠ posvetili veliko pozornosti tako v pro-
jektih (nacionalnih in mednarodnih, npr. Linpilcare in PROLEA) kot
v publikacijah, kot so Vpeljevanje sprememb v šole (Pušnik et al., 2007),
Učitelji, raziskovalci lastne prakse (Lesničar et al., 2017) in v petem zvez-
ku že omenjene publikacije Vključujoča šola, z naslovom Tudi učitelji smo
učenci (Skvarč, Čuk in Rutar Ilc, 2017). V omenjenih projektih smo pre-
izkušali, v publikacijah pa predstavili številne participativne pristope za
delo v kolektivu in na ravni šole, kot so formati ob že uveljavljenem akcij-
skem raziskovanju: profesionalni pogovori, reševanje dilem, načrtovanje
po GROW, skupno učenje iz virov, učni sprehodi, kritično prijateljevanje,
skupne refleksije, t. i. Art of hosting – spodbujanje poglobljenih sodeloval-
nih procesov. Ti pristopi in z njimi povezana orodja so v pomoč pri vklju-
čujočem vodenju skupin in pri spodbujanju sodelovalnih procesov, pri ka-
terih udeleženci sodelujejo v vseh ključnih fazah osvetljevanja situacije,

160
   157   158   159   160   161   162   163   164   165   166   167