Page 167 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 167
z. rutar ilc ■ preventivna vloga pozitivnih psihosocialnih odnosov v šoli
zmožnost za sodelovanje. Ob upoštevanju razlogov za neželeno vedenje, ki
smo jih ugotovili s pogovorom, z učencem sklenemo dogovor, kako lahko
neželeno vedenje izboljša, katera nadomestna vedenja bo za to uporabil in
kako mu lahko pomagamo mi kot učitelji (celoten razredni učiteljski zbor
usklajeno). Ključno je skozi pogovor:
– pomagati učencu ozavestiti razloge za neželeno vedenje, okoliščine
in sprožilce,
– skupaj z njim poiskati nadomestne strategije in vedenja,
– omogočiti čim več priložnosti za krepitev njegovega občutka lastne
vrednosti in zaupanja v lastne zmožnosti.
Pri zahtevnejših oblikah neželenega vedenja, kjer ne pomaga niti pri-
lagajanje potrebam učenca niti stopnjevanje signalov z odločnimi pozi-
vi k prenehanju oz. k ustreznejšim oblikam vedenja, intervenco naravna-
mo v skladu s primarnim vzrokom. V primeru ogrožanja sebe in drugih
zagotovimo varovanje in se v skrajnem primeru obrnemo na vodstvo, ki
po potrebi kontaktira nujno medicinsko pomoč ter starše. Pomembno je
imeti v mislih, da pri učencih s posebnimi potrebami (zlasti pri nevrolo-
ški etiologiji) v primerih akutne stiske ne pomaga niti odločno sklicevanje
na dogovore niti prijazno prigovarjanje in da v skrajnih primerih ni mo-
žno vzpostaviti stika ali pa s svojim ukrepanjem izzovemo še hujšo reakci-
jo. Intenzivne reakcije so ponavadi kratkotrajne. V umirjenem stanju nato
učenca podpremo pri samouravnavanju oz. oblikovanju želenega vedenja,
kar je najboljši način tudi za preprečevanje ponovnega pojava neželenega
vedenja. Podobno kot pri obravnavi blagih oblik neželenega vedenja ima
učenje nadomestnega vedenja dober učinek tudi pri bolj izrazitih oblikah
neželenega vedenja. Osnovno načelo je, da učenca naučimo drugačnega
odzivanja na sprožilce, ki ima isto funkcijo kot neželeno vedenje, le da je
bolj sprejemljivo in da prek njega učenec krepi samouravnavanje (Greene,
1998; Križnar, 2017). V primerih ponavljajočega se neželenega vedenja so
potrebni dosledni, usklajeni in ustrezni interventni odzivi, za katere se je
priporočljivo vnaprej pripraviti in s sistematičnim timskim pristopom na-
črtovati dolgoročne (vzgojne) strategije.
Kadar otrok nima odločbe, izkazuje pa opazne čustvene in vedenj-
ske težave in morda že pridobi vzgojni ukrep (OŠ), strokovni tim izde-
la individualni oz. individualizirani vzgojni načrt za delo z njim. V skla-
du z učenčevim sodelovanjem (in v skladu z njegovimi zmožnostmi) se v
njem opredeli načrt podpore socialno sprejemljivemu vedenju. V tem na-
črtu preučimo sprožilce, okoliščine in odzive okolja ter po potrebi vpliva-
mo nanje ter jih spreminjamo (povzeto po internem seminarskem gradi-
vu Rutar Ilc idr., Kako do spodbudnega in varnega učnega okolja? Odgovori
165
zmožnost za sodelovanje. Ob upoštevanju razlogov za neželeno vedenje, ki
smo jih ugotovili s pogovorom, z učencem sklenemo dogovor, kako lahko
neželeno vedenje izboljša, katera nadomestna vedenja bo za to uporabil in
kako mu lahko pomagamo mi kot učitelji (celoten razredni učiteljski zbor
usklajeno). Ključno je skozi pogovor:
– pomagati učencu ozavestiti razloge za neželeno vedenje, okoliščine
in sprožilce,
– skupaj z njim poiskati nadomestne strategije in vedenja,
– omogočiti čim več priložnosti za krepitev njegovega občutka lastne
vrednosti in zaupanja v lastne zmožnosti.
Pri zahtevnejših oblikah neželenega vedenja, kjer ne pomaga niti pri-
lagajanje potrebam učenca niti stopnjevanje signalov z odločnimi pozi-
vi k prenehanju oz. k ustreznejšim oblikam vedenja, intervenco naravna-
mo v skladu s primarnim vzrokom. V primeru ogrožanja sebe in drugih
zagotovimo varovanje in se v skrajnem primeru obrnemo na vodstvo, ki
po potrebi kontaktira nujno medicinsko pomoč ter starše. Pomembno je
imeti v mislih, da pri učencih s posebnimi potrebami (zlasti pri nevrolo-
ški etiologiji) v primerih akutne stiske ne pomaga niti odločno sklicevanje
na dogovore niti prijazno prigovarjanje in da v skrajnih primerih ni mo-
žno vzpostaviti stika ali pa s svojim ukrepanjem izzovemo še hujšo reakci-
jo. Intenzivne reakcije so ponavadi kratkotrajne. V umirjenem stanju nato
učenca podpremo pri samouravnavanju oz. oblikovanju želenega vedenja,
kar je najboljši način tudi za preprečevanje ponovnega pojava neželenega
vedenja. Podobno kot pri obravnavi blagih oblik neželenega vedenja ima
učenje nadomestnega vedenja dober učinek tudi pri bolj izrazitih oblikah
neželenega vedenja. Osnovno načelo je, da učenca naučimo drugačnega
odzivanja na sprožilce, ki ima isto funkcijo kot neželeno vedenje, le da je
bolj sprejemljivo in da prek njega učenec krepi samouravnavanje (Greene,
1998; Križnar, 2017). V primerih ponavljajočega se neželenega vedenja so
potrebni dosledni, usklajeni in ustrezni interventni odzivi, za katere se je
priporočljivo vnaprej pripraviti in s sistematičnim timskim pristopom na-
črtovati dolgoročne (vzgojne) strategije.
Kadar otrok nima odločbe, izkazuje pa opazne čustvene in vedenj-
ske težave in morda že pridobi vzgojni ukrep (OŠ), strokovni tim izde-
la individualni oz. individualizirani vzgojni načrt za delo z njim. V skla-
du z učenčevim sodelovanjem (in v skladu z njegovimi zmožnostmi) se v
njem opredeli načrt podpore socialno sprejemljivemu vedenju. V tem na-
črtu preučimo sprožilce, okoliščine in odzive okolja ter po potrebi vpliva-
mo nanje ter jih spreminjamo (povzeto po internem seminarskem gradi-
vu Rutar Ilc idr., Kako do spodbudnega in varnega učnega okolja? Odgovori
165
