Page 155 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 155
z. rutar ilc ■ preventivna vloga pozitivnih psihosocialnih odnosov v šoli
2) vsebinsko znanje (vključno z globinskim vpogledom discipline),
3) poučevalni pristop (npr. model za razmišljanje, zmožnost za posta-
vljanje vprašanj, ki spodbujajo višje miselne procese, uporabo učnih
organizatorjev v podporo učnemu procesu, omogočanje pomena
polnih, smiselnih učnih izkušenj),
4) formativno spremljanje.
Do sedaj smo osvetlili predvsem odnosno kompetenco (po Knightu
»vedenje«). Strokovnega oz. akademskega, disciplinarnega področja se na
tem mestu ne bomo dotikali, ker ima z vedenjem in psihosocialnimi od-
nosi najbolj rahlo povezavo, na kratko pa bomo opozorili na tiste vidi-
ke didaktične oz. poučevalne kompetence, ki nanj posredno prispevajo.
Juul torej govori o didaktični kompetenci, Marzano in Simms pa govorita
o dveh vidikih le-te: o poučevalnem pristopu ter formativnem spremlja-
nju. V kakšnem razmerju sta poučevalni pristop in formativno spremlja-
nje in kakšno vlogo imata pri krepitvi pozitivnih psihosocialnih odnosov
in spodbudne, vključujoče razredne klime kot enega ključnih preventiv-
nih dejavnikov?
Marzano in Simms poučevalni pristop razumeta v najširšem smislu
tega, kako poteka in je didaktično organiziran pouk ter kako spodbuja ak-
tivno vlogo učencev. V zvezi z aktivnostjo je poudarek na vključevanju viš-
jih miselnih procesov učencev z vprašanji in drugimi učnimi aktivnostmi,
ki spodbujajo razmišljanje: raziskovanje, sklepanje, utemeljevanje, povezo-
vanje. Ključno je, da je pouk zanimiv, osmišljen, povezan z življenjem, da
so učenci vanj aktivno vključeni, da se navezuje na njihovo predznanje in
upošteva tudi njihove interese, aspiracije in vedoželjnost.
Prav formativno spremljanje (FS) je zato pristop, ki v najširšem smi-
slu terja takšne učne izkušnje, ki omogočajo učinkovit preplet učenja in
spremljanja. Ključni značilnosti sta maksimalna participacija učencev in
vrstniško sodelovanje v vseh ključnih fazah učnega procesa: pri oprede-
ljevanju namenov učenja, načrtovanju učne izkušnje in dejavnosti, pri za-
stavljanju vprašanj, pri opredeljevanju dokazil za uspešne dosežke in kri-
terijev presoje zanje ter pri prejemanju in dajanju povratne informacije,
vrstniške in samorefleksije. (Holcar in drugi, 2016).
Na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo sistematično razvijamo
pristop formativnega spremljanja po različnih poteh: na osnovi medna-
rodnega povezovanja in opravljenega domačega projekta na to temo pote-
ka nov razvojni projekt s številnimi vključenimi učitelji in šolami, pristop
se sistematično predstavlja in uvaja s pomočjo srečanj študijskih skupin, v
zadnjih dveh letih pa se je razširil in nadgradil še v okviru mednarodne-
ga projekta Bridge, glas učencev. Izkušnje pri vpeljevanju in preizkušanju
153
2) vsebinsko znanje (vključno z globinskim vpogledom discipline),
3) poučevalni pristop (npr. model za razmišljanje, zmožnost za posta-
vljanje vprašanj, ki spodbujajo višje miselne procese, uporabo učnih
organizatorjev v podporo učnemu procesu, omogočanje pomena
polnih, smiselnih učnih izkušenj),
4) formativno spremljanje.
Do sedaj smo osvetlili predvsem odnosno kompetenco (po Knightu
»vedenje«). Strokovnega oz. akademskega, disciplinarnega področja se na
tem mestu ne bomo dotikali, ker ima z vedenjem in psihosocialnimi od-
nosi najbolj rahlo povezavo, na kratko pa bomo opozorili na tiste vidi-
ke didaktične oz. poučevalne kompetence, ki nanj posredno prispevajo.
Juul torej govori o didaktični kompetenci, Marzano in Simms pa govorita
o dveh vidikih le-te: o poučevalnem pristopu ter formativnem spremlja-
nju. V kakšnem razmerju sta poučevalni pristop in formativno spremlja-
nje in kakšno vlogo imata pri krepitvi pozitivnih psihosocialnih odnosov
in spodbudne, vključujoče razredne klime kot enega ključnih preventiv-
nih dejavnikov?
Marzano in Simms poučevalni pristop razumeta v najširšem smislu
tega, kako poteka in je didaktično organiziran pouk ter kako spodbuja ak-
tivno vlogo učencev. V zvezi z aktivnostjo je poudarek na vključevanju viš-
jih miselnih procesov učencev z vprašanji in drugimi učnimi aktivnostmi,
ki spodbujajo razmišljanje: raziskovanje, sklepanje, utemeljevanje, povezo-
vanje. Ključno je, da je pouk zanimiv, osmišljen, povezan z življenjem, da
so učenci vanj aktivno vključeni, da se navezuje na njihovo predznanje in
upošteva tudi njihove interese, aspiracije in vedoželjnost.
Prav formativno spremljanje (FS) je zato pristop, ki v najširšem smi-
slu terja takšne učne izkušnje, ki omogočajo učinkovit preplet učenja in
spremljanja. Ključni značilnosti sta maksimalna participacija učencev in
vrstniško sodelovanje v vseh ključnih fazah učnega procesa: pri oprede-
ljevanju namenov učenja, načrtovanju učne izkušnje in dejavnosti, pri za-
stavljanju vprašanj, pri opredeljevanju dokazil za uspešne dosežke in kri-
terijev presoje zanje ter pri prejemanju in dajanju povratne informacije,
vrstniške in samorefleksije. (Holcar in drugi, 2016).
Na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo sistematično razvijamo
pristop formativnega spremljanja po različnih poteh: na osnovi medna-
rodnega povezovanja in opravljenega domačega projekta na to temo pote-
ka nov razvojni projekt s številnimi vključenimi učitelji in šolami, pristop
se sistematično predstavlja in uvaja s pomočjo srečanj študijskih skupin, v
zadnjih dveh letih pa se je razširil in nadgradil še v okviru mednarodne-
ga projekta Bridge, glas učencev. Izkušnje pri vpeljevanju in preizkušanju
153
