Page 150 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 150
šolsko polje, letnik xxx, številka 3–4
Odnosna kompetenca učitelja – ena ključnih učiteljskih
kompetenc in psihosocialnih dejavnikov v šoli
Nakazali smo že, kako zelo pomemben je odnos učitelja do učencev in ko-
likšen vpliv ima na različne vidike delovanja in doživljanja učencev, celo
na njihove učne dosežke ter tudi na klimo in počutje v razredu. Hattie je
ugotovil, da je odnos učitelja do učencev eden od najpomembnejših de-
javnikov pri dosežkih, prav tako ga kot najpomembnejšo od učiteljskih
kompetenc pojmujeta Pianta in Juul. Juul pri tem navaja raziskavo, ki kot
temeljne kompetence učitelja opredeljuje akademsko, didaktično, vod-
stveno in odnosno kompetenco (Juul, 2014: 35): »Pouk je pomemben,
toda še pomembnejša je odnosna kompetenca« (prav tam: 104);
Odnosna kompetenca je sposobnost, da otroka zaznava kot individu-
um; takega, kakršen je; da svoje obnašanje prilagodi temu, ne da bi se
odpovedal vodenju (prav tam: 112).
Gre za to, da smo z otrokom v pristnem stiku in vzamemo resno njegove
misli ter občutja. Ali kot Juula povzema Malešević:
Če posedujemo odnosno kompetenco, ljudi vodimo tako, da se vsi
počutijo dobro in brez občutka krivde. S tem preidemo iz stare kulture
poslušnosti v novo kulturo odgovornosti (prav tam) (Malešević, 2018:
19).
Vrsta raziskovalcev je ugotavljala, katere so osebne in profesionalne
značilnosti učinkovitega učitelja, in prekrivanje je veliko, zajema pa stro-
kovnost in dobro pripravljenost, pozitiven odnos do poučevanja in učen-
cev, dostopnost, spodbudnost, visoka, a realistična pričakovanja in verjetje
v učence, oseben pristop, učenci se lahko obrnejo nanj, sproščenost in hu-
mornost, a hkrati spretno vodenje razreda, iskrenost, samokritičnost, po-
štenost in druge. Košir tako povzema po Wentzel (1997), da skrbne učite-
lje učenci opisujejo z značilnostmi, kot so: znajo narediti pouk zanimiv, se
pogovarjajo z učenci in jih poslušajo, so pošteni, pravični in zaupanja vre-
dni, preverjajo pri učencih, če so razumeli ali potrebujejo pomoč. Učitelje,
ki so jih zaznavali kot neskrbne, pa so učenci opisali takole: spregledajo,
prekinjajo, žalijo, spravljajo v zadrego ali vpijejo na učence, so dolgočasni
ali izgubljajo rdečo nit, ne kažejo zanimanja za učence (Košir, 2013: 111).
Pšunder se v svojem delu Disciplina v šoli (2006) pri navajanju de-
javnikov, ključnih za pozitivne odnose in preventivno disciplino, sklicu-
je na Kounina:
Učitelj naj bi si prizadeval z učenci vzpostaviti pozitivno interakcijo s
poučevanjem tako, da bi jim prisluhnil, jih spodbujal, spoznaval njihove
148
Odnosna kompetenca učitelja – ena ključnih učiteljskih
kompetenc in psihosocialnih dejavnikov v šoli
Nakazali smo že, kako zelo pomemben je odnos učitelja do učencev in ko-
likšen vpliv ima na različne vidike delovanja in doživljanja učencev, celo
na njihove učne dosežke ter tudi na klimo in počutje v razredu. Hattie je
ugotovil, da je odnos učitelja do učencev eden od najpomembnejših de-
javnikov pri dosežkih, prav tako ga kot najpomembnejšo od učiteljskih
kompetenc pojmujeta Pianta in Juul. Juul pri tem navaja raziskavo, ki kot
temeljne kompetence učitelja opredeljuje akademsko, didaktično, vod-
stveno in odnosno kompetenco (Juul, 2014: 35): »Pouk je pomemben,
toda še pomembnejša je odnosna kompetenca« (prav tam: 104);
Odnosna kompetenca je sposobnost, da otroka zaznava kot individu-
um; takega, kakršen je; da svoje obnašanje prilagodi temu, ne da bi se
odpovedal vodenju (prav tam: 112).
Gre za to, da smo z otrokom v pristnem stiku in vzamemo resno njegove
misli ter občutja. Ali kot Juula povzema Malešević:
Če posedujemo odnosno kompetenco, ljudi vodimo tako, da se vsi
počutijo dobro in brez občutka krivde. S tem preidemo iz stare kulture
poslušnosti v novo kulturo odgovornosti (prav tam) (Malešević, 2018:
19).
Vrsta raziskovalcev je ugotavljala, katere so osebne in profesionalne
značilnosti učinkovitega učitelja, in prekrivanje je veliko, zajema pa stro-
kovnost in dobro pripravljenost, pozitiven odnos do poučevanja in učen-
cev, dostopnost, spodbudnost, visoka, a realistična pričakovanja in verjetje
v učence, oseben pristop, učenci se lahko obrnejo nanj, sproščenost in hu-
mornost, a hkrati spretno vodenje razreda, iskrenost, samokritičnost, po-
štenost in druge. Košir tako povzema po Wentzel (1997), da skrbne učite-
lje učenci opisujejo z značilnostmi, kot so: znajo narediti pouk zanimiv, se
pogovarjajo z učenci in jih poslušajo, so pošteni, pravični in zaupanja vre-
dni, preverjajo pri učencih, če so razumeli ali potrebujejo pomoč. Učitelje,
ki so jih zaznavali kot neskrbne, pa so učenci opisali takole: spregledajo,
prekinjajo, žalijo, spravljajo v zadrego ali vpijejo na učence, so dolgočasni
ali izgubljajo rdečo nit, ne kažejo zanimanja za učence (Košir, 2013: 111).
Pšunder se v svojem delu Disciplina v šoli (2006) pri navajanju de-
javnikov, ključnih za pozitivne odnose in preventivno disciplino, sklicu-
je na Kounina:
Učitelj naj bi si prizadeval z učenci vzpostaviti pozitivno interakcijo s
poučevanjem tako, da bi jim prisluhnil, jih spodbujal, spoznaval njihove
148
