Page 154 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 154
šolsko polje, letnik xxx, številka 3–4
podpoglavja socialnim kontekstom, ki na sistematičen način spodbujajo
kompetentnost in avtonomijo učencev ter njihovo povezanost z drugimi
(prav tam: 18–22). Natančno tudi osvetli pomen potrebe po pripadnosti
in njeno povezanost s vključenostjo oz. socialnimi interakcijami ter sa-
mospoštovanjem (prav tam: 25). Potreba po pripadnosti je ena temeljnih
človekovih potreb, ki pojasnjuje različna vedenja v medosebnih odnosih.
Opredeljuje jo pogostost zadovoljujočih prijetnih interakcije z manjšim
številom ljudmi ter skrb za dobrobit drugega (prav tam). Z drugimi bese-
dami: poraja se iz dobrega stika. Dokazano se nezadovoljenost te potrebe
v večji meri lahko izraža z antisocialnim vedenjem, pa tudi z depresijo in
drugimi psihičnimi težavami (prav tam: 24). Občutek sprejetosti in pri-
padnosti, ki izvira iz občutja povezanosti z drugimi, je tudi izvor občut-
ka lastne vrednosti in samospoštovanja in s tem eden najmočnejših zašči-
tnih dejavnikov pred neželenim vedenjem ter različnimi oblikami agresije
in nasilja.
Zato je toliko bolj pomembno načelo, da ima vsak otrok vsaj enega
(zanj pomembnega) odraslega, s katerim je v dobrem stiku, ob katerem se
počuti varen in sprejet kot osebnost (ne glede na morebitne težave ali iz
njih izvirajoče neželene vedenjske vzorce). V tem kontekstu gre zato iska-
ti ključne preventivne dejavnike pred nasiljem. Eno najpomembnejših va-
roval pred socialno nesprejemljivimi oblikami vedenja je prav to, da ima-
jo učenci pomembnega drugega – odraslega, s katerim so v dobrem stiku,
na katerega se lahko zanesejo ali obrnejo in se z njegove strani čutijo spre-
jete, torej imajo občutje pripadnosti relevantni osebi. Učitelj ima privile-
girano pozicijo tistega odraslega, ki lahko nadomesti nekompetentnega ali
odsotnega starša, pri čemer je že omenjena odnosna kompetenca izredne-
ga pomena.
Ob odnosni kompetenci, ki jo v luči zgoraj zapisanega med drugim
lahko opredelimo tudi kot ustrezno odgovarjanje na potrebe otrok in
mladostnikov, zdaj osvetlimo še ostale dejavnike oz. kompetence učitelja,
ki so v strokovni literaturi pripoznani kot vir vplivanja na razredno klimo
oz. spodbudno in vključujoče učno okolje ter posredno tudi na pojav ali
odsotnost neželenih oblik vedenja.
Drugi dejavniki učiteljevega vpliva na učence in razred
Podobno kot Juul, ki kot temeljne učiteljske kompetence opredeljuje aka-
demsko, didaktično, vodstveno in odnosno kompetenco, kot smo nave-
dli že zgoraj, model »veliki štirje« (angl. Big four) Knighta (Marzano in
Simms, 2013: 13) kot ključna področja učiteljevih kompetenc opredeljuje:
1) vedenje (npr. komunikacijo, pričakovanja, spodbudnost),
152
podpoglavja socialnim kontekstom, ki na sistematičen način spodbujajo
kompetentnost in avtonomijo učencev ter njihovo povezanost z drugimi
(prav tam: 18–22). Natančno tudi osvetli pomen potrebe po pripadnosti
in njeno povezanost s vključenostjo oz. socialnimi interakcijami ter sa-
mospoštovanjem (prav tam: 25). Potreba po pripadnosti je ena temeljnih
človekovih potreb, ki pojasnjuje različna vedenja v medosebnih odnosih.
Opredeljuje jo pogostost zadovoljujočih prijetnih interakcije z manjšim
številom ljudmi ter skrb za dobrobit drugega (prav tam). Z drugimi bese-
dami: poraja se iz dobrega stika. Dokazano se nezadovoljenost te potrebe
v večji meri lahko izraža z antisocialnim vedenjem, pa tudi z depresijo in
drugimi psihičnimi težavami (prav tam: 24). Občutek sprejetosti in pri-
padnosti, ki izvira iz občutja povezanosti z drugimi, je tudi izvor občut-
ka lastne vrednosti in samospoštovanja in s tem eden najmočnejših zašči-
tnih dejavnikov pred neželenim vedenjem ter različnimi oblikami agresije
in nasilja.
Zato je toliko bolj pomembno načelo, da ima vsak otrok vsaj enega
(zanj pomembnega) odraslega, s katerim je v dobrem stiku, ob katerem se
počuti varen in sprejet kot osebnost (ne glede na morebitne težave ali iz
njih izvirajoče neželene vedenjske vzorce). V tem kontekstu gre zato iska-
ti ključne preventivne dejavnike pred nasiljem. Eno najpomembnejših va-
roval pred socialno nesprejemljivimi oblikami vedenja je prav to, da ima-
jo učenci pomembnega drugega – odraslega, s katerim so v dobrem stiku,
na katerega se lahko zanesejo ali obrnejo in se z njegove strani čutijo spre-
jete, torej imajo občutje pripadnosti relevantni osebi. Učitelj ima privile-
girano pozicijo tistega odraslega, ki lahko nadomesti nekompetentnega ali
odsotnega starša, pri čemer je že omenjena odnosna kompetenca izredne-
ga pomena.
Ob odnosni kompetenci, ki jo v luči zgoraj zapisanega med drugim
lahko opredelimo tudi kot ustrezno odgovarjanje na potrebe otrok in
mladostnikov, zdaj osvetlimo še ostale dejavnike oz. kompetence učitelja,
ki so v strokovni literaturi pripoznani kot vir vplivanja na razredno klimo
oz. spodbudno in vključujoče učno okolje ter posredno tudi na pojav ali
odsotnost neželenih oblik vedenja.
Drugi dejavniki učiteljevega vpliva na učence in razred
Podobno kot Juul, ki kot temeljne učiteljske kompetence opredeljuje aka-
demsko, didaktično, vodstveno in odnosno kompetenco, kot smo nave-
dli že zgoraj, model »veliki štirje« (angl. Big four) Knighta (Marzano in
Simms, 2013: 13) kot ključna področja učiteljevih kompetenc opredeljuje:
1) vedenje (npr. komunikacijo, pričakovanja, spodbudnost),
152
