Page 56 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 56
šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4
od početja – oboje ni več prisotno v enem človeku – pomembno zadeva
tudi ob področje prihodnjega védenja in znanja, ki mora ravno tako posta
ti planirano, saj mora vsaka od strani védeti in znati toliko, kolikor je tre
ba, da ustrezno izvajata svoje naloge. To pa ne velja le za védenje, povezano
z delovnim procesom, temveč gre za zmožnosti mišljenja same, saj v tej de
litvi izvajalec ne potrebuje misliti, ker zanj preprosto že misli upravljavec.
Ker je bila managerska paradigma zamišljena kot metoda za celoto, pri
naša ta delitev povsem novo obče razmerje med »enimi« in »drugimi«.
Ta Taylorjeva delitev, ki je v središču znanstvenega managementa,
naznanja ločenost misli in dejanja, ki bo spočenjala »tehničnost« člove
ških razmerij v moderni družbi. V tem položaju postane nekaj običajnega,
da tisti, ki si zamišljajo neko dejavnost ali početje, tega ne izvedejo sami,
temveč izvajanje prepustijo ali nalagajo drugim. Ti drugi, ki to izvajajo, iz
vajajo nekaj, kar ni rezultat njihove miselne dejavnosti in odločitve, tako
tudi premišljevanje lastnega početja izgubi zanje smisel, ali bolje, »odreše
ni« so odgovornosti tega premisleka, saj so namesto njih to že opravili na
črtovalci, medtem ko je njihova naloga le, da načrte teh prevedejo v kon
kretna dejanja.4
Od Taylorja naprej lahko govorimo o nadaljnji odtujitvi od že tako od
tujenega človeka in ne več o ‚odvzemu vednosti hlapcu‘, saj Schmidt5
nikakor ni več podoben kakršnemu koli hlapcu, temveč je le ‚čisto sred
stvo‘ in ‚nemo orodje‘ (Marković, 2006: str. 41).
Ko ljudje več ne delujejo po lastni presoji in iniciativi, temveč kot rezultat
odločitve nekoga drugega, se po definiciji znajdejo v položaju, ko njiho
vo dejavnost začnejo določati signali in ukazi. Ta ločenost misli in dejanj,
ki niso več skupaj prisotna v posamičnem človeku, temveč sta dve različni
področji nadaljnje specializacije, je ena ključnih potez organizacijskega
principa managerizirane družbe. Namreč skupaj z vpeljevanjem tega prin
cipa kot občega pridobijo nove tehnike upravljanja komuniciranja polna
pooblastila in nalogo, da povezujejo in vzdržujejo tako razločeni strani
v učinkovito celoto. Degradacija človeške zmožnosti govorjenja, ki za
jema tako načrtovalce kot izvajalce, izvira iz te instrumentalizacije jezi
ka v nabor ukazov. Najočitnejši dokaz o odvečnosti človeških kapacitet,
s katerim ljudje ubesedujejo in opisujejo skupni svet iz različnih per
spektiv, najdemo v moderni propagandi sami, saj ta prvenstveno meri na
4 Ta položaj, ki je v moderni družbi postal množičen, je v njegovih skrajnih konsekvencah
premišljevala Arendt (2007) in prišla do »banalnosti zla« kot modernega fenomena ne
mišljenja (thoughtlessness).
5 Psevdonim, ki ga je Taylor dal izbranemu delavcu v enem svojih dialogov, kjer delavca skuša
napeljati, da sprejme managerski način dela.
54
od početja – oboje ni več prisotno v enem človeku – pomembno zadeva
tudi ob področje prihodnjega védenja in znanja, ki mora ravno tako posta
ti planirano, saj mora vsaka od strani védeti in znati toliko, kolikor je tre
ba, da ustrezno izvajata svoje naloge. To pa ne velja le za védenje, povezano
z delovnim procesom, temveč gre za zmožnosti mišljenja same, saj v tej de
litvi izvajalec ne potrebuje misliti, ker zanj preprosto že misli upravljavec.
Ker je bila managerska paradigma zamišljena kot metoda za celoto, pri
naša ta delitev povsem novo obče razmerje med »enimi« in »drugimi«.
Ta Taylorjeva delitev, ki je v središču znanstvenega managementa,
naznanja ločenost misli in dejanja, ki bo spočenjala »tehničnost« člove
ških razmerij v moderni družbi. V tem položaju postane nekaj običajnega,
da tisti, ki si zamišljajo neko dejavnost ali početje, tega ne izvedejo sami,
temveč izvajanje prepustijo ali nalagajo drugim. Ti drugi, ki to izvajajo, iz
vajajo nekaj, kar ni rezultat njihove miselne dejavnosti in odločitve, tako
tudi premišljevanje lastnega početja izgubi zanje smisel, ali bolje, »odreše
ni« so odgovornosti tega premisleka, saj so namesto njih to že opravili na
črtovalci, medtem ko je njihova naloga le, da načrte teh prevedejo v kon
kretna dejanja.4
Od Taylorja naprej lahko govorimo o nadaljnji odtujitvi od že tako od
tujenega človeka in ne več o ‚odvzemu vednosti hlapcu‘, saj Schmidt5
nikakor ni več podoben kakršnemu koli hlapcu, temveč je le ‚čisto sred
stvo‘ in ‚nemo orodje‘ (Marković, 2006: str. 41).
Ko ljudje več ne delujejo po lastni presoji in iniciativi, temveč kot rezultat
odločitve nekoga drugega, se po definiciji znajdejo v položaju, ko njiho
vo dejavnost začnejo določati signali in ukazi. Ta ločenost misli in dejanj,
ki niso več skupaj prisotna v posamičnem človeku, temveč sta dve različni
področji nadaljnje specializacije, je ena ključnih potez organizacijskega
principa managerizirane družbe. Namreč skupaj z vpeljevanjem tega prin
cipa kot občega pridobijo nove tehnike upravljanja komuniciranja polna
pooblastila in nalogo, da povezujejo in vzdržujejo tako razločeni strani
v učinkovito celoto. Degradacija človeške zmožnosti govorjenja, ki za
jema tako načrtovalce kot izvajalce, izvira iz te instrumentalizacije jezi
ka v nabor ukazov. Najočitnejši dokaz o odvečnosti človeških kapacitet,
s katerim ljudje ubesedujejo in opisujejo skupni svet iz različnih per
spektiv, najdemo v moderni propagandi sami, saj ta prvenstveno meri na
4 Ta položaj, ki je v moderni družbi postal množičen, je v njegovih skrajnih konsekvencah
premišljevala Arendt (2007) in prišla do »banalnosti zla« kot modernega fenomena ne
mišljenja (thoughtlessness).
5 Psevdonim, ki ga je Taylor dal izbranemu delavcu v enem svojih dialogov, kjer delavca skuša
napeljati, da sprejme managerski način dela.
54
