Page 53 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 53
i. bijuklić ■ družbeni inženiring, znanstveni managment ...
pa izpuščajo presojo tega sredstva samega, katerega poglavitni namen je
»osredotočen na manipulacijo človeških bitji v skladne vzorce obnašan
ja« (MacIntyre v Cunningham, 2002: str. 137). Tehnično ravnanje z ljud
mi kot razpoložljivimi resursi ne more biti nič nevtralnega, saj predstavlja
specifičen način razkrivanja vsega človeškega kot materiala za prirejanje.
Kot tako je v očitnem nasprotju s položajem, v katerem ljudje delujejo in
zmorejo delovati po lastni in skupni presoji. V prvem primeru v te zadeve
od zunaj in nad njimi posega izdelovalec in jih naredi za snov v lastni do
meni, v drugem pa te zadeve ostajajo med ljudmi in se odvijajo v »med
seboj« potekajoči dejavnosti »govorjenja in delovanja«. Očitna puhlost
tistih zatrjevanj, ki propagando ali PR razglašajo kot sredstvo za dosegan
je demokratičnih idealov, je preprosto v tem, da – namenoma ali ne – spre
gledujejo radikalno izničevanje natanko tistega, kar razglašajo za cilj last
nih prizadevanj.
Kakšne implikacije imajo formulacije, kot je denimo »manufactu-
ring consent« ali »engineering of opinion«? »Izdelovanje soglasja« oči
tno ne pomeni, da mnogi in različni ljudje dosežejo med seboj soglasje z
dogovarjanjem, posvetovanjem itd., temveč to, da so mnogi ljudje določe
ni kot tisti, ki morajo biti in-formirani, in to v pomenu: spravljeni v obli
ko (lat. in-formare) denimo eno-glasja, eno-početja itd. Poudarek ni na
oblikovanju in posredovanju idej, temveč na njihovih miselnih zmožno
stih, ki so tisto, kar je treba spraviti v obliko. S tem, ko v inženirski per
spektivi postanejo človeške zmožnosti razumljene kot razpoložljive druž
bene sile (analogija s silami narave) v dosegu obvladovanja in namenskega
sprožanja, se odpre pot, da se z ljudmi ravna kot s sredstvi, ki bodo nepo
sredno služila produktivnim ciljem družbe oziroma kateremukoli druž
benemu interesu. Družbeni interes kaže brati kot popolno nasprotje inte
resu v pomenu inter esse kot nekaj, kar je vmes med ljudmi samimi. Arendt
(1996) interpretira nastop družbenega interesa kot nasledek monarhične
ga gospostva enega, ki postane v množični družbi, organizirani kot gi
gantska družina, tista vladavina »Nikogar«, ki kot »domnevna enotnost
ekonomskih in družbenih interesov ni vezana na nobeno osebo«, vendar
zato ne vlada »nič manj despotsko« (Arendt, 1996: str. 42). V tem no
vem družbenem tipu egalitarnosti gre ravno za enakost v pomenu izena
čenosti pred gospostvom družbenega interesa, ki sam po sebi nalaga izde
lovanje uniformnosti in homogenosti zgolj zato, da bi pospešil svoje lastne
procese rasti.
V idejah družbenega inženiringa ni narava tisto, kar je nasproti po
stavljeno, kar lahko objektivno opazujemo in s čimer ravnamo kot s »pred
metom«, temveč to doleti neko drugo, človeško naravo, ki zdaj postane
dosegljivi objekt računanja in razpolaganja. S tem pa ne razpade družba,
51
pa izpuščajo presojo tega sredstva samega, katerega poglavitni namen je
»osredotočen na manipulacijo človeških bitji v skladne vzorce obnašan
ja« (MacIntyre v Cunningham, 2002: str. 137). Tehnično ravnanje z ljud
mi kot razpoložljivimi resursi ne more biti nič nevtralnega, saj predstavlja
specifičen način razkrivanja vsega človeškega kot materiala za prirejanje.
Kot tako je v očitnem nasprotju s položajem, v katerem ljudje delujejo in
zmorejo delovati po lastni in skupni presoji. V prvem primeru v te zadeve
od zunaj in nad njimi posega izdelovalec in jih naredi za snov v lastni do
meni, v drugem pa te zadeve ostajajo med ljudmi in se odvijajo v »med
seboj« potekajoči dejavnosti »govorjenja in delovanja«. Očitna puhlost
tistih zatrjevanj, ki propagando ali PR razglašajo kot sredstvo za dosegan
je demokratičnih idealov, je preprosto v tem, da – namenoma ali ne – spre
gledujejo radikalno izničevanje natanko tistega, kar razglašajo za cilj last
nih prizadevanj.
Kakšne implikacije imajo formulacije, kot je denimo »manufactu-
ring consent« ali »engineering of opinion«? »Izdelovanje soglasja« oči
tno ne pomeni, da mnogi in različni ljudje dosežejo med seboj soglasje z
dogovarjanjem, posvetovanjem itd., temveč to, da so mnogi ljudje določe
ni kot tisti, ki morajo biti in-formirani, in to v pomenu: spravljeni v obli
ko (lat. in-formare) denimo eno-glasja, eno-početja itd. Poudarek ni na
oblikovanju in posredovanju idej, temveč na njihovih miselnih zmožno
stih, ki so tisto, kar je treba spraviti v obliko. S tem, ko v inženirski per
spektivi postanejo človeške zmožnosti razumljene kot razpoložljive druž
bene sile (analogija s silami narave) v dosegu obvladovanja in namenskega
sprožanja, se odpre pot, da se z ljudmi ravna kot s sredstvi, ki bodo nepo
sredno služila produktivnim ciljem družbe oziroma kateremukoli druž
benemu interesu. Družbeni interes kaže brati kot popolno nasprotje inte
resu v pomenu inter esse kot nekaj, kar je vmes med ljudmi samimi. Arendt
(1996) interpretira nastop družbenega interesa kot nasledek monarhične
ga gospostva enega, ki postane v množični družbi, organizirani kot gi
gantska družina, tista vladavina »Nikogar«, ki kot »domnevna enotnost
ekonomskih in družbenih interesov ni vezana na nobeno osebo«, vendar
zato ne vlada »nič manj despotsko« (Arendt, 1996: str. 42). V tem no
vem družbenem tipu egalitarnosti gre ravno za enakost v pomenu izena
čenosti pred gospostvom družbenega interesa, ki sam po sebi nalaga izde
lovanje uniformnosti in homogenosti zgolj zato, da bi pospešil svoje lastne
procese rasti.
V idejah družbenega inženiringa ni narava tisto, kar je nasproti po
stavljeno, kar lahko objektivno opazujemo in s čimer ravnamo kot s »pred
metom«, temveč to doleti neko drugo, človeško naravo, ki zdaj postane
dosegljivi objekt računanja in razpolaganja. S tem pa ne razpade družba,
51
