Page 58 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 58
šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4
managerskega sistema je Lippmannu,7 kot enemu ustanovitvenih avtor
jev komunikacijskih študij in apologetu propagandne manipulacije, osno
va za novo področje, kjer bo izpeljeval tehnike administriranja »velikih
enot« na terenu množičnega komuniciranja. Njegov osrednji teorem o
»izdelovanju privolitve« cilja natanko na tisto, kar je v taylorističnem sis
temu »izključeno«, torej na mnenja, govorjenje, skratka na potencialno
politično javnost, ki lahko ravno zato, ker znotraj depolitizirane, mana
gersko organizirane družbe več ne šteje, postane predmet sistematičnih in
metodičnih manipulacij kot uporabljiv vir in resurs družbotvornega po
četja ali kot vnaprej izdelana legitimizacija (privolitev) in podpora druž
benemu projektiranju. Legitimnost voditeljstva se ne more vzpostaviti
izven ali brez privolitve vodenih, saj računa ravno na kooperacijo druž
be na ravni celote, ki je njen fundament. Lippmann je bil eden izmed ti
stih, ki je polno računal na plodnost te nove inženirske dinamike v inte
rakciji med eksperti in ne-več-javnostjo. Če se Taylorjeva prizadevanja, da
bi trajno odpravil vse razloge za razhajanja in nestrinjanja med ljudmi, vsaj
izvorno nanašajo na dejavnost delovnih in proizvodnih procesov v tovar
nah ter njihovega organiziranja pod znanstveno metodo, ima Lippmann
pred seboj že izhodiščno povsem drugo in drugačno področje. To ni več
področje dela in izdelovanja, temveč področje javnega (skupni svet), torej
tistega potencialno političnega mesta, kjer lahko mnogi stvari vidijo v raz
ličnih perspektivah. Natanko tukaj mora zdaj izdelovanje ali inženiring
privolitve (enoglasja) odstranjevati razloge za nestrinjanja med ljudmi, to
rej eliminirati pluralnost tam, kjer je najbolj običajna, dokler ljudje deluje
jo in imajo različna mnenja o skupnih zadevah.
Teorem o »izdelovanju privolitve« je Lippmannov odgovor na vpra
šanje konsenza, ki je medtem postal osrednji nacionalni interes. Ker pa
je konsenz sam izgubil svoj prejšnji politični značaj in postal prerogativ
učinkovitosti družbenih procesov, k temu vprašanju tudi pristopa tehnič
no, kot inženir-izdelovalec. Tista politična maksima ameriške republike,
ki govori o »consent of the governed« ali o soglasju vladanih, na kateri
sloni legitimnost vsake vlade, je s tem izgubila vsakršen smisel, saj kon
senz ne sme več nastajati med ljudmi, temveč je to nekaj, kar anonimni
specialisti za krmiljenje sedaj lahko izdelajo po kanalih množičnega in
formiranja. Ker konsenzualnost sedaj ni več zadeva državljanov, temveč
pri Lippmannu operativni imperativ družbe, ki je razpadla na speciali
ste in laike, na načrtovalce in izvajalce, tudi razumljivo ne govori o kon
senzu, ki bi nastajal v skupnosti med ljudmi, temveč govori o inženirskem
7 Peters (1989) poudari, da je referenčnost Lippmannovih del v kanonu družbenih znanosti
in komunikacijskih študij predvsem posledica historične zmage tehnokratske paradigme
nad ostalimi razumevanji množičnega komuniciranja in javnosti.
56
managerskega sistema je Lippmannu,7 kot enemu ustanovitvenih avtor
jev komunikacijskih študij in apologetu propagandne manipulacije, osno
va za novo področje, kjer bo izpeljeval tehnike administriranja »velikih
enot« na terenu množičnega komuniciranja. Njegov osrednji teorem o
»izdelovanju privolitve« cilja natanko na tisto, kar je v taylorističnem sis
temu »izključeno«, torej na mnenja, govorjenje, skratka na potencialno
politično javnost, ki lahko ravno zato, ker znotraj depolitizirane, mana
gersko organizirane družbe več ne šteje, postane predmet sistematičnih in
metodičnih manipulacij kot uporabljiv vir in resurs družbotvornega po
četja ali kot vnaprej izdelana legitimizacija (privolitev) in podpora druž
benemu projektiranju. Legitimnost voditeljstva se ne more vzpostaviti
izven ali brez privolitve vodenih, saj računa ravno na kooperacijo druž
be na ravni celote, ki je njen fundament. Lippmann je bil eden izmed ti
stih, ki je polno računal na plodnost te nove inženirske dinamike v inte
rakciji med eksperti in ne-več-javnostjo. Če se Taylorjeva prizadevanja, da
bi trajno odpravil vse razloge za razhajanja in nestrinjanja med ljudmi, vsaj
izvorno nanašajo na dejavnost delovnih in proizvodnih procesov v tovar
nah ter njihovega organiziranja pod znanstveno metodo, ima Lippmann
pred seboj že izhodiščno povsem drugo in drugačno področje. To ni več
področje dela in izdelovanja, temveč področje javnega (skupni svet), torej
tistega potencialno političnega mesta, kjer lahko mnogi stvari vidijo v raz
ličnih perspektivah. Natanko tukaj mora zdaj izdelovanje ali inženiring
privolitve (enoglasja) odstranjevati razloge za nestrinjanja med ljudmi, to
rej eliminirati pluralnost tam, kjer je najbolj običajna, dokler ljudje deluje
jo in imajo različna mnenja o skupnih zadevah.
Teorem o »izdelovanju privolitve« je Lippmannov odgovor na vpra
šanje konsenza, ki je medtem postal osrednji nacionalni interes. Ker pa
je konsenz sam izgubil svoj prejšnji politični značaj in postal prerogativ
učinkovitosti družbenih procesov, k temu vprašanju tudi pristopa tehnič
no, kot inženir-izdelovalec. Tista politična maksima ameriške republike,
ki govori o »consent of the governed« ali o soglasju vladanih, na kateri
sloni legitimnost vsake vlade, je s tem izgubila vsakršen smisel, saj kon
senz ne sme več nastajati med ljudmi, temveč je to nekaj, kar anonimni
specialisti za krmiljenje sedaj lahko izdelajo po kanalih množičnega in
formiranja. Ker konsenzualnost sedaj ni več zadeva državljanov, temveč
pri Lippmannu operativni imperativ družbe, ki je razpadla na speciali
ste in laike, na načrtovalce in izvajalce, tudi razumljivo ne govori o kon
senzu, ki bi nastajal v skupnosti med ljudmi, temveč govori o inženirskem
7 Peters (1989) poudari, da je referenčnost Lippmannovih del v kanonu družbenih znanosti
in komunikacijskih študij predvsem posledica historične zmage tehnokratske paradigme
nad ostalimi razumevanji množičnega komuniciranja in javnosti.
56
