Page 51 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 51
i. bijuklić ■ družbeni inženiring, znanstveni managment ...
področju človeka in družbe. Vendar kaj pomeni, da zdaj družba in člo
vek postaneta objekt (snov) ustvarjanja? To več ne zadeva velikopoteznega
ustvarjanja predmetnega sveta, ki je od moderne dobe dalje v domeni kla
sičnih inženirjev, temveč pomeni, da postane sprejemljivo po inženirskem
principu posegati v področje, povsem drugačno od narave, v svet člove
ških zadev, medčloveških razmerij, odnosov ter zmožnosti. Prvič, ta obrat
na široko odpre možnost, da človeka obravnavamo in z njim ravnamo kot
s sredstvom. Drugič, tista ločnica, po kateri je bil svet človeških zadev raz
ločen od narave v pomenu, da v njem ne vladajo naravni zakoni in da se
zadeve lahko odvijajo tudi drugače, je s tem dokončno uničena. Namreč,
družbeni inženiring se požene v dejavnost ob predpostavki, izraženi že v
Comtovem pozitivizmu, in sicer, da tudi družbi vladajo njej lastni zakoni,
ki so podobno kot naravni nujni in nespremenljivi. Vendar, da bi spremen
ljivi svet človeških zadev začel odgovarjati tem zakonom, mu morajo tako
rekoč storiti silo. Zato je tudi bistvena poteza iz teh zakonitosti izpeljanih
tehnik, kar potrjuje primer denimo moderne propagande, da sistematič
no onemogočajo same pogoje za človeško samoiniciativnost in spontano
delovanje, s čimer šele lahko računajo na uveljavitev uniformnih vzorcev
obnašanja. Podobno velja za vpeljavo »racionalnih sistemov« v znanstve
nem managementu, ki iz sebe izključijo vse človeško subjektivno, od pre
soje do govorjenja, ravno zato, da standardizirajo in uniformirajo človeško
odzivanje in početje.
»Inženiring soglasja«
Ko dejavnost inženirskega izdelovanja, načrtovanja in podobno zdaj pose
že v svet človeških zadev, to ne zadene ob nič snovnega, čeravno vse obrav
nava kot material, pač pa ob odnose med ljudmi in njihove zmožnosti.
Tako postane zamisljivo tudi nekaj takega kot inženirsko izdelovanje/
oblikovanje tipično človeških zmožnosti (mnenje, govorjenje, soglasje),
ki so prvenstveno zadeva in rezultat dejavnosti skupaj delujočih ljudi, ni
kakor pa ne material ali resurs v domeni izdelovalca in njegovega načrta.
Prepričanje, da tudi tovrstne človeške kapacitete zdaj pripadajo izdelovan
ju, vselej predpostavlja izdelovalca, snov, iz katere izdeluje, in njegov načrt.
Na področju človeških zadev to rezultira v tem, da je tisto dejavno sedaj
izključno na strani izdelovalca, medtem ko postanejo človeške kapacitete
oziroma ljudje sami tisto utrpevajoče, kar bo oblikovano in povzročano.
Za Bernaysa (2005) kot očeta moderne propagande in PR je naloga novih
propagandnih inženirjev v odnosu do ljudi ravno »vodenje, ukalupljanje
njihovih misli, oblikovanje njihovih okusov, usmerjanje njihovih obču
tji, sugestija idej, regimentizacija njihovih mnenj« (Bernays, 2005: str. 9).
Čeprav se tovrstna tehnizacija in usredstvovanje človeka ostro izključuje s
49
področju človeka in družbe. Vendar kaj pomeni, da zdaj družba in člo
vek postaneta objekt (snov) ustvarjanja? To več ne zadeva velikopoteznega
ustvarjanja predmetnega sveta, ki je od moderne dobe dalje v domeni kla
sičnih inženirjev, temveč pomeni, da postane sprejemljivo po inženirskem
principu posegati v področje, povsem drugačno od narave, v svet člove
ških zadev, medčloveških razmerij, odnosov ter zmožnosti. Prvič, ta obrat
na široko odpre možnost, da človeka obravnavamo in z njim ravnamo kot
s sredstvom. Drugič, tista ločnica, po kateri je bil svet človeških zadev raz
ločen od narave v pomenu, da v njem ne vladajo naravni zakoni in da se
zadeve lahko odvijajo tudi drugače, je s tem dokončno uničena. Namreč,
družbeni inženiring se požene v dejavnost ob predpostavki, izraženi že v
Comtovem pozitivizmu, in sicer, da tudi družbi vladajo njej lastni zakoni,
ki so podobno kot naravni nujni in nespremenljivi. Vendar, da bi spremen
ljivi svet človeških zadev začel odgovarjati tem zakonom, mu morajo tako
rekoč storiti silo. Zato je tudi bistvena poteza iz teh zakonitosti izpeljanih
tehnik, kar potrjuje primer denimo moderne propagande, da sistematič
no onemogočajo same pogoje za človeško samoiniciativnost in spontano
delovanje, s čimer šele lahko računajo na uveljavitev uniformnih vzorcev
obnašanja. Podobno velja za vpeljavo »racionalnih sistemov« v znanstve
nem managementu, ki iz sebe izključijo vse človeško subjektivno, od pre
soje do govorjenja, ravno zato, da standardizirajo in uniformirajo človeško
odzivanje in početje.
»Inženiring soglasja«
Ko dejavnost inženirskega izdelovanja, načrtovanja in podobno zdaj pose
že v svet človeških zadev, to ne zadene ob nič snovnega, čeravno vse obrav
nava kot material, pač pa ob odnose med ljudmi in njihove zmožnosti.
Tako postane zamisljivo tudi nekaj takega kot inženirsko izdelovanje/
oblikovanje tipično človeških zmožnosti (mnenje, govorjenje, soglasje),
ki so prvenstveno zadeva in rezultat dejavnosti skupaj delujočih ljudi, ni
kakor pa ne material ali resurs v domeni izdelovalca in njegovega načrta.
Prepričanje, da tudi tovrstne človeške kapacitete zdaj pripadajo izdelovan
ju, vselej predpostavlja izdelovalca, snov, iz katere izdeluje, in njegov načrt.
Na področju človeških zadev to rezultira v tem, da je tisto dejavno sedaj
izključno na strani izdelovalca, medtem ko postanejo človeške kapacitete
oziroma ljudje sami tisto utrpevajoče, kar bo oblikovano in povzročano.
Za Bernaysa (2005) kot očeta moderne propagande in PR je naloga novih
propagandnih inženirjev v odnosu do ljudi ravno »vodenje, ukalupljanje
njihovih misli, oblikovanje njihovih okusov, usmerjanje njihovih obču
tji, sugestija idej, regimentizacija njihovih mnenj« (Bernays, 2005: str. 9).
Čeprav se tovrstna tehnizacija in usredstvovanje človeka ostro izključuje s
49
