Page 55 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 55
i. bijuklić ■ družbeni inženiring, znanstveni managment ...
management od podobnih evropskih prizadevanj, je to, da svoje pozorno
sti ne usmeri neposredno v izdelovanje izdelka, temveč v predhodno sis
tematizacijo samega delovnega procesa, namenjenega izdelovanju. Zato v
ospredju ni revolucioniranje mehanske plati proizvodnje, na kar meri for
dizem, temveč je bistvo znanstvenega managementa »mentalna revoluci
ja«, torej nekaj človeku notranjega in lastnega, kar se odvija v že omenje
nih razmerjih in odnosih med ustvarjajočimi, v odnosu do samega sebe
ter v načinih lastnih ravnanj.
Iz katere pozicije izjavljanja Taylor zahteva »mentalno revolucijo,
ki naj bi zajemala globoke spremembe v mislih in odnosih obeh strani«
(Taylor, 1947: str. 27)? To ni ne pozicija delavcev in ne več kapitalistov-last
nikov. Taylor govori iz pozicije nove vednosti, ki ne prihaja s strani mož, ki
bi presojali po lastni pameti, temveč je »v rokah tisti, ki sledijo pravilom
znanosti« (Haber, 1973: str. 29). Dva vidika te »globoke spremembe v mi
selnosti« sta ključna. Prvič, obe strani morata spoznati, da imata skup
ni cilj, zato mora konflikt in antagonizme preglasiti skoraj harmoničen
tip kooperativnosti v pomenu »trdo vleči v isto smer« (Taylor, 1947: str.
30). Drugič, nastopiti mora spoznanje, da prejšnje »individualno znanje,
mnenje, presojanje ali ‚približek na prst‘ [rule-of-thumb]« ne šteje več in
mora biti nadomeščeno z »znanstvenim raziskovanjem in eksaktno znan
stveno vednostjo« (ibid.: str. 31). Oba vidika sta povezana: skupno podre
janje znanstvenemu zakonu na področju človekovega udejstvovanja pred
postavlja, da takim zakonom ni mogoče oporekati ali o njih razpravljati,
saj so kot znanstveni fakti veljavni z eksaktnostjo kalkulacije; o njih ni
mogoče imeti razhajajočih se mnenj.
Na strani managementa in managerja je, da po znanstveni poti do
loči veljavni »kako« sleherne dejavnosti, ga standardizira, kvantificira in
spravi v zakonitosti, na strani delavca je, da ta določeni »kako« miselno
sprejme kot veljavnega in se po njem v svoji dejavnosti ravna. Sprejetje tega
»kako« skuša utemeljiti s tem, da bo slehernik, v koliko bo ravnal v skla
du z določenim »kako«, ubogal »Razum« sam oziroma njegovo kalku
lacijo o največji koristnosti za vse. Določitev načina izvajanja dejavnosti pa
ni nekaj, kar ne bi obenem veljalo tudi za izvajalca samega, saj dejavnost ne
poteka ločeno ali neodvisno od njega. Zato velja, da »morajo tako stroji
človeškega kot nečloveškega izvora biti standardizirani« (Shenhav, 2002:
str. 72). Nedvomno je ena izmed temeljnih potez Taylorja ta, da izpelje de
litev družbe kot celote, in sicer na točki, ko se klasični »homo faber« ozi
roma posameznik, ki načrtuje in izdeluje, z managersko delitvijo dela raz
leti na dva bistveno nova in strogo ločena dela. V osnovi imamo zdaj dva
razreda: na eni strani tiste, ki znanstveno načrtujejo, vodijo, upravljajo,
na drugi pa tiste, ki le še izvajajo našteto. Ta stroga razmejitev mišljenja
53
management od podobnih evropskih prizadevanj, je to, da svoje pozorno
sti ne usmeri neposredno v izdelovanje izdelka, temveč v predhodno sis
tematizacijo samega delovnega procesa, namenjenega izdelovanju. Zato v
ospredju ni revolucioniranje mehanske plati proizvodnje, na kar meri for
dizem, temveč je bistvo znanstvenega managementa »mentalna revoluci
ja«, torej nekaj človeku notranjega in lastnega, kar se odvija v že omenje
nih razmerjih in odnosih med ustvarjajočimi, v odnosu do samega sebe
ter v načinih lastnih ravnanj.
Iz katere pozicije izjavljanja Taylor zahteva »mentalno revolucijo,
ki naj bi zajemala globoke spremembe v mislih in odnosih obeh strani«
(Taylor, 1947: str. 27)? To ni ne pozicija delavcev in ne več kapitalistov-last
nikov. Taylor govori iz pozicije nove vednosti, ki ne prihaja s strani mož, ki
bi presojali po lastni pameti, temveč je »v rokah tisti, ki sledijo pravilom
znanosti« (Haber, 1973: str. 29). Dva vidika te »globoke spremembe v mi
selnosti« sta ključna. Prvič, obe strani morata spoznati, da imata skup
ni cilj, zato mora konflikt in antagonizme preglasiti skoraj harmoničen
tip kooperativnosti v pomenu »trdo vleči v isto smer« (Taylor, 1947: str.
30). Drugič, nastopiti mora spoznanje, da prejšnje »individualno znanje,
mnenje, presojanje ali ‚približek na prst‘ [rule-of-thumb]« ne šteje več in
mora biti nadomeščeno z »znanstvenim raziskovanjem in eksaktno znan
stveno vednostjo« (ibid.: str. 31). Oba vidika sta povezana: skupno podre
janje znanstvenemu zakonu na področju človekovega udejstvovanja pred
postavlja, da takim zakonom ni mogoče oporekati ali o njih razpravljati,
saj so kot znanstveni fakti veljavni z eksaktnostjo kalkulacije; o njih ni
mogoče imeti razhajajočih se mnenj.
Na strani managementa in managerja je, da po znanstveni poti do
loči veljavni »kako« sleherne dejavnosti, ga standardizira, kvantificira in
spravi v zakonitosti, na strani delavca je, da ta določeni »kako« miselno
sprejme kot veljavnega in se po njem v svoji dejavnosti ravna. Sprejetje tega
»kako« skuša utemeljiti s tem, da bo slehernik, v koliko bo ravnal v skla
du z določenim »kako«, ubogal »Razum« sam oziroma njegovo kalku
lacijo o največji koristnosti za vse. Določitev načina izvajanja dejavnosti pa
ni nekaj, kar ne bi obenem veljalo tudi za izvajalca samega, saj dejavnost ne
poteka ločeno ali neodvisno od njega. Zato velja, da »morajo tako stroji
človeškega kot nečloveškega izvora biti standardizirani« (Shenhav, 2002:
str. 72). Nedvomno je ena izmed temeljnih potez Taylorja ta, da izpelje de
litev družbe kot celote, in sicer na točki, ko se klasični »homo faber« ozi
roma posameznik, ki načrtuje in izdeluje, z managersko delitvijo dela raz
leti na dva bistveno nova in strogo ločena dela. V osnovi imamo zdaj dva
razreda: na eni strani tiste, ki znanstveno načrtujejo, vodijo, upravljajo,
na drugi pa tiste, ki le še izvajajo našteto. Ta stroga razmejitev mišljenja
53
