Page 60 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 60
šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4
kulturna vprašanja zastavljena in analizirana kot sistemi in podsistemi in
razrešena s tehničnimi sredstvi« (ibid.: str. 74).
Prepričanje, da lahko managerski sistem zagotovi trajnost, stabil
nost, predvsem pa učinkovitost sleherne organizacije, s katerim se ne
more primerjati nobeno politično organiziranje ali kateri koli drug na
čin, temelji na prelomni postavitvi. Če je namreč trajnost »tradicional
nih« oblik človeškega organiziranja še vedno odvisna od ljudi, njihovih
zmožnosti delovanja in posredovanja prihajajočim, je sistem nekaj, kar naj
bi trajanje in stabilnost organizacije zagotovilo tako rekoč onkraj omeje
nih človeških subjektivnih zmožnosti oziroma za ceno človeka samega.
Taylorjeva maksima pravi natanko to: »V preteklosti je bil na prvem me
stu človek, v prihodnosti bo na prvem mestu sistem« (Taylor, 1947: str. 7).
Dejstvo, da naj bi v prihodnjem organiziranju prvo mesto pripadalo siste
mu in ne človeku, ne pomeni, da je človek iz njega odstranjen. Ravno na
sprotno: človek je v njegovem središču, vendar ne kot avtonomen, temveč
kot na razpolago postavljen, kot funkcija, katerega ravnanje ni več v dome
ni njegove presoje, temveč kalkulacije in metode.
Tayloristična obravnava organizacijskih sistemov sicer temelji na
omenjeni »izključitvi« človeške pluralnosti in subjektivnosti, vendar
znotraj sebe ohrani in vzpostavi povsem drugačno perspektivo dejavno
sti komuniciranja. V Taylorjevem sistemu postane tako dejavnost dela ne
kaj, kar uravnavajo določljivi generalni zakoni, ki naj bi izvirali iz dejav
nosti same. Tako določena postane dejavnost komuniciranja razstavljiva
in sestavljiva v »modificiran red, podvržen racionalnemu oblikovanju«
(Eriksson, 2011: str. 96). Podobno, kot so se lotevali odkrivanja družbe
nih zakonov, ki naj bi imeli ravno takšen značaj nujnosti kot naravoslovni,
tako so obravnavali področje komuniciranja kot nekaj, kar lahko posta
ne podrejeno regulaciji, saj zakoni, po katerih se ta vrši, niso »formulirani
le tako, da ustrezajo analizi, temveč tudi tako, da omogočajo manipulaci
jo« (ibid.: str. 77). V pogojih tayloristične kooperacije postane komunika
cija ključna sestavina organizacijskega sistema, ki načrtovalce poveže z iz
vajalci v efektivno celoto, torej mesto, kjer se pretakajo komande in izvaja
kontrola procesa, ne pa odvijajo razprave in skupna posvetovanja. Ta ce
lota je zdaj komunikacijsko organizirana na način, da komunikacija po
stane »formalna struktura, ki sistematizira funkcijski performans danega
sistema« (ibid.: str. 86). Ta struktura tudi ne potrebuje več centra v pome
nu subjekta kot neke vrhovne avtoritete, ki presoja, saj Taylorjev sistem
decentralizira kontrolo s tem, ko vse stavi na predeterminirano metodo,
po kateri je vsakemu že vnaprej določeno to, kar pripada njegovi funkciji.
Komunikacija kot struktura te celote postane nerazločljiva od nalaganja in
izvajanj zahtevanih nalog, njihovega usmerjanja in povratne kontrole. Kot
58
kulturna vprašanja zastavljena in analizirana kot sistemi in podsistemi in
razrešena s tehničnimi sredstvi« (ibid.: str. 74).
Prepričanje, da lahko managerski sistem zagotovi trajnost, stabil
nost, predvsem pa učinkovitost sleherne organizacije, s katerim se ne
more primerjati nobeno politično organiziranje ali kateri koli drug na
čin, temelji na prelomni postavitvi. Če je namreč trajnost »tradicional
nih« oblik človeškega organiziranja še vedno odvisna od ljudi, njihovih
zmožnosti delovanja in posredovanja prihajajočim, je sistem nekaj, kar naj
bi trajanje in stabilnost organizacije zagotovilo tako rekoč onkraj omeje
nih človeških subjektivnih zmožnosti oziroma za ceno človeka samega.
Taylorjeva maksima pravi natanko to: »V preteklosti je bil na prvem me
stu človek, v prihodnosti bo na prvem mestu sistem« (Taylor, 1947: str. 7).
Dejstvo, da naj bi v prihodnjem organiziranju prvo mesto pripadalo siste
mu in ne človeku, ne pomeni, da je človek iz njega odstranjen. Ravno na
sprotno: človek je v njegovem središču, vendar ne kot avtonomen, temveč
kot na razpolago postavljen, kot funkcija, katerega ravnanje ni več v dome
ni njegove presoje, temveč kalkulacije in metode.
Tayloristična obravnava organizacijskih sistemov sicer temelji na
omenjeni »izključitvi« človeške pluralnosti in subjektivnosti, vendar
znotraj sebe ohrani in vzpostavi povsem drugačno perspektivo dejavno
sti komuniciranja. V Taylorjevem sistemu postane tako dejavnost dela ne
kaj, kar uravnavajo določljivi generalni zakoni, ki naj bi izvirali iz dejav
nosti same. Tako določena postane dejavnost komuniciranja razstavljiva
in sestavljiva v »modificiran red, podvržen racionalnemu oblikovanju«
(Eriksson, 2011: str. 96). Podobno, kot so se lotevali odkrivanja družbe
nih zakonov, ki naj bi imeli ravno takšen značaj nujnosti kot naravoslovni,
tako so obravnavali področje komuniciranja kot nekaj, kar lahko posta
ne podrejeno regulaciji, saj zakoni, po katerih se ta vrši, niso »formulirani
le tako, da ustrezajo analizi, temveč tudi tako, da omogočajo manipulaci
jo« (ibid.: str. 77). V pogojih tayloristične kooperacije postane komunika
cija ključna sestavina organizacijskega sistema, ki načrtovalce poveže z iz
vajalci v efektivno celoto, torej mesto, kjer se pretakajo komande in izvaja
kontrola procesa, ne pa odvijajo razprave in skupna posvetovanja. Ta ce
lota je zdaj komunikacijsko organizirana na način, da komunikacija po
stane »formalna struktura, ki sistematizira funkcijski performans danega
sistema« (ibid.: str. 86). Ta struktura tudi ne potrebuje več centra v pome
nu subjekta kot neke vrhovne avtoritete, ki presoja, saj Taylorjev sistem
decentralizira kontrolo s tem, ko vse stavi na predeterminirano metodo,
po kateri je vsakemu že vnaprej določeno to, kar pripada njegovi funkciji.
Komunikacija kot struktura te celote postane nerazločljiva od nalaganja in
izvajanj zahtevanih nalog, njihovega usmerjanja in povratne kontrole. Kot
58
