Page 61 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 61
i. bijuklić ■ družbeni inženiring, znanstveni managment ...
taka dobi dejavnost komuniciranja povsem nov instrumentalni karakter
in postane ciljno naravnana funkcija organizacijske in družbene učinko
vitosti. Če vemo, da je pluralno govorjenje izključeno iz managerskega sis
tema, potem si ni težko predstavljati, kako malo bo imela od tod izpeljana
komunikacija opraviti s človeško dejavnostjo raznovrstnega predstavljanja
in opisovanja sveta. Iz tega vidika taylorizem odpira nove pogoje in funk
cije komunikacije, ki sicer položijo zasnovo novi paradigmi, vendar še ne v
obliki teorije in znanstvene konceptualizacije. To delo je dosledno oprav
ljeno znotraj t. i. komunikacijskih študij, ki se naslonijo na Taylorja pred
vsem iz razloga, ker je tedaj predstavljal najbolj obetavno in artikulirano
»obljubo za izpolnitev vizije o znanstveno upravljani družbi« (ibid.: str.
85), katero so zasledovale tudi družbene znanosti. S tem, ko njihovo raz
iskovanje komunikacije prevzame tayloristično perspektivo, že v izhodi
šču umesti svoj objekt preučevanja v instrumentalni in tehnični kontekst
in ga temu ustrezno obravnava skozi mehanizme, kanale, modele, pred
vsem pa učinkovanja in merjenja le-tega. Eriksson (2011) izpostavi, da se to
prevzemanje ne zgodi le na zamejeni relaciji, temveč so pojmovanja druž
be v progresivni dobi kot orjaškega kolektiva oziroma celote botrovala, da
je dejavnost komuniciranja postala instrumentalno razumljena kot funk
cija administriranja tudi na ravni znanstvenega koncepta. Temu ustrezno
je bila raziskovanju komunikacije poverjena družbena naloga, da »zago
tavlja znanje o komunikacijskih sredstvih, praksah in učinkih« (ibid.: str.
96), torej vzvodih, ki bi družbo vzpostavljali kot upravljavsko celoto.
Sklep
Znanstvene konceptualizacije komunikacije se večji del odvijajo zno
traj paradigme družbenega inženiringa, ki družbo obravnava kot uprav
ljivo celoto. Tukaj komunikacija ni razumljena kot nekakšna »konsti
tutivna vez«, kot način biti (v) skupnosti, temveč je konceptualizirana
kot organizacijska funkcija družbe, s katero se ta vzpostavlja in vzdržu
je. Scientifikacija komunikacije naposled proizvede spoznaven in razpo
ložljiv objekt, kar uravnavajo njej lastne in določljive zakonitost. Kot ta
kega ga je moč obravnavati kot nekaj ločenega in od »zunaj«, kot nekaj,
kar lahko obstaja kot izoliran del družbene strukture (metafora o komu
nikaciji kot živčnem sistemu družbe). Ta ločitev vzpostavi komunikaci
jo kot instrument kontrole, organiziranja in upravljanja, ki ni več vezan
na skupnostno ali politično dejavnost ljudi, temveč na družbene proce
se in njihovo krmiljenje. V trenutku, ko je komunikacija razumljena kot
družbeni proces, postane osrednja funkcija družbenega sistema, in si
cer ravno tista, ki integrira vse, kar je še ostalo nedružbenega, in vse, kar
bi se kot tako utegnilo pojaviti. Tako dobimo dvojnost, kjer se kontrola
59
taka dobi dejavnost komuniciranja povsem nov instrumentalni karakter
in postane ciljno naravnana funkcija organizacijske in družbene učinko
vitosti. Če vemo, da je pluralno govorjenje izključeno iz managerskega sis
tema, potem si ni težko predstavljati, kako malo bo imela od tod izpeljana
komunikacija opraviti s človeško dejavnostjo raznovrstnega predstavljanja
in opisovanja sveta. Iz tega vidika taylorizem odpira nove pogoje in funk
cije komunikacije, ki sicer položijo zasnovo novi paradigmi, vendar še ne v
obliki teorije in znanstvene konceptualizacije. To delo je dosledno oprav
ljeno znotraj t. i. komunikacijskih študij, ki se naslonijo na Taylorja pred
vsem iz razloga, ker je tedaj predstavljal najbolj obetavno in artikulirano
»obljubo za izpolnitev vizije o znanstveno upravljani družbi« (ibid.: str.
85), katero so zasledovale tudi družbene znanosti. S tem, ko njihovo raz
iskovanje komunikacije prevzame tayloristično perspektivo, že v izhodi
šču umesti svoj objekt preučevanja v instrumentalni in tehnični kontekst
in ga temu ustrezno obravnava skozi mehanizme, kanale, modele, pred
vsem pa učinkovanja in merjenja le-tega. Eriksson (2011) izpostavi, da se to
prevzemanje ne zgodi le na zamejeni relaciji, temveč so pojmovanja druž
be v progresivni dobi kot orjaškega kolektiva oziroma celote botrovala, da
je dejavnost komuniciranja postala instrumentalno razumljena kot funk
cija administriranja tudi na ravni znanstvenega koncepta. Temu ustrezno
je bila raziskovanju komunikacije poverjena družbena naloga, da »zago
tavlja znanje o komunikacijskih sredstvih, praksah in učinkih« (ibid.: str.
96), torej vzvodih, ki bi družbo vzpostavljali kot upravljavsko celoto.
Sklep
Znanstvene konceptualizacije komunikacije se večji del odvijajo zno
traj paradigme družbenega inženiringa, ki družbo obravnava kot uprav
ljivo celoto. Tukaj komunikacija ni razumljena kot nekakšna »konsti
tutivna vez«, kot način biti (v) skupnosti, temveč je konceptualizirana
kot organizacijska funkcija družbe, s katero se ta vzpostavlja in vzdržu
je. Scientifikacija komunikacije naposled proizvede spoznaven in razpo
ložljiv objekt, kar uravnavajo njej lastne in določljive zakonitost. Kot ta
kega ga je moč obravnavati kot nekaj ločenega in od »zunaj«, kot nekaj,
kar lahko obstaja kot izoliran del družbene strukture (metafora o komu
nikaciji kot živčnem sistemu družbe). Ta ločitev vzpostavi komunikaci
jo kot instrument kontrole, organiziranja in upravljanja, ki ni več vezan
na skupnostno ali politično dejavnost ljudi, temveč na družbene proce
se in njihovo krmiljenje. V trenutku, ko je komunikacija razumljena kot
družbeni proces, postane osrednja funkcija družbenega sistema, in si
cer ravno tista, ki integrira vse, kar je še ostalo nedružbenega, in vse, kar
bi se kot tako utegnilo pojaviti. Tako dobimo dvojnost, kjer se kontrola
59
