Page 52 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 52
šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4
temeljnimi načeli demokratične politične ureditve, jo je bilo moč, vsaj ob
njenem začetku v prvi polovici 20. stoletja, brez zadrege javno zagovarja
ti celo kot logični rezultat načina, kako je »demokratična družba organi
zirana« (ibid.), ali ga pozdravljati kot »resnično vladajočo moč naše de
žele« (ibid.). To, kar naj bi sedaj predstavljajo resničnejšo moč3 od vsake
politične oblasti, pa ne zadeva ob nič skrivnostno zarotniškega. Prej gre za
povsem običajne ljudi, anonimne službujoče specialiste, ki pa za Bernaysa
opravljajo ključno funkcijo – tehnično zagotavljajo »gladko funkcioni
ranje družbe« (ibid.), torej kako množice ljudi v vseh njihovih vidikih
pripeljati do določene konformnosti v misli in dejanju, do kooperacije v
enem. Ko Bernays (2005) brez večjih ugovorov razglasi inteligentno ma
nipulacijo navad in mnenj množic za pomemben element v demokratič
nih družbah, je to zato, ker pred seboj nima in tudi ne more imeti razre
ševanja vprašanj politične vladavine, saj inženirsko manipuliranje ravno
naznanja demontažo možnosti političnih razmerij med ljudmi. Oznaka
»demokratična družba« tukaj ne pomeni nič drugega kot ime za nekak
šen kooperativni kolektivizem, ki se kot orjaški nacionalni kolektiv peha
za rast splošne blaginje. Manipulacija razumljivo postane ključna sestavi
na tega, saj morajo biti ravnanja ljudi in njihove misli funkcionalne, da bi
lahko pripravne služile za učinkovit pogon poglavitnih družbenih proce
sov, kot sta proizvodnja in potrošnja.
Od kod apologeti družbenega inženiringa jemljejo legitimnost za
t akšno početje? Odgovor na to vprašanje najdemo že v splošnih sodbah in
predpostavkah psihologije množic (Le Bon), ki so človeško naravo opre
delile kot iracionalno:
Tako moderni propagandist kot moderni psiholog ne upoštevata ljudi v
množici na osnovi demokratičnih dogmatizmov o ljudeh kot najboljših
razsodnikih o lastnih zadevah (Lasswell, 1934: str. 527).
Ravno tovrstne predpostavke so v odločilni meri narekovale »kalkulaci
jo zagotavljanja stalnih sprememb v navadah, obnašanju in vrednotenju,
potrebnih za stalno adaptacijo« (ibid.) zahtevam družbenih procesov, ki
se zdaj odvijajo v množičnem obsegu in gigantskih številih. Poseganje te
vednosti na področje človeškega se (samo)prikazuje kot nevtralno, ravno
tako v primeru na njej osnovanih tehnik, kot je propaganda, ki naj bi bila
tako nevtralna, kot je to »ročaj pumpe« (Lasswell, 1928: str. 264). S tem,
ko propagando (tako kot druga tehnična sredstva) opredeljujejo kot nev
tralno, prepuščajo in prelagajo etično presojo njenih aktivnosti na (ne)
plemenitost njenih uporabnikov in cilje, za katere si prizadeva. S tem
3 Pripisovanje moči tem novim specialistom gre brati predvsem v luči vse večje odvisnosti
političnega establišmenta od uslug profesionalnih izdelovalcev imidža.
50
temeljnimi načeli demokratične politične ureditve, jo je bilo moč, vsaj ob
njenem začetku v prvi polovici 20. stoletja, brez zadrege javno zagovarja
ti celo kot logični rezultat načina, kako je »demokratična družba organi
zirana« (ibid.), ali ga pozdravljati kot »resnično vladajočo moč naše de
žele« (ibid.). To, kar naj bi sedaj predstavljajo resničnejšo moč3 od vsake
politične oblasti, pa ne zadeva ob nič skrivnostno zarotniškega. Prej gre za
povsem običajne ljudi, anonimne službujoče specialiste, ki pa za Bernaysa
opravljajo ključno funkcijo – tehnično zagotavljajo »gladko funkcioni
ranje družbe« (ibid.), torej kako množice ljudi v vseh njihovih vidikih
pripeljati do določene konformnosti v misli in dejanju, do kooperacije v
enem. Ko Bernays (2005) brez večjih ugovorov razglasi inteligentno ma
nipulacijo navad in mnenj množic za pomemben element v demokratič
nih družbah, je to zato, ker pred seboj nima in tudi ne more imeti razre
ševanja vprašanj politične vladavine, saj inženirsko manipuliranje ravno
naznanja demontažo možnosti političnih razmerij med ljudmi. Oznaka
»demokratična družba« tukaj ne pomeni nič drugega kot ime za nekak
šen kooperativni kolektivizem, ki se kot orjaški nacionalni kolektiv peha
za rast splošne blaginje. Manipulacija razumljivo postane ključna sestavi
na tega, saj morajo biti ravnanja ljudi in njihove misli funkcionalne, da bi
lahko pripravne služile za učinkovit pogon poglavitnih družbenih proce
sov, kot sta proizvodnja in potrošnja.
Od kod apologeti družbenega inženiringa jemljejo legitimnost za
t akšno početje? Odgovor na to vprašanje najdemo že v splošnih sodbah in
predpostavkah psihologije množic (Le Bon), ki so človeško naravo opre
delile kot iracionalno:
Tako moderni propagandist kot moderni psiholog ne upoštevata ljudi v
množici na osnovi demokratičnih dogmatizmov o ljudeh kot najboljših
razsodnikih o lastnih zadevah (Lasswell, 1934: str. 527).
Ravno tovrstne predpostavke so v odločilni meri narekovale »kalkulaci
jo zagotavljanja stalnih sprememb v navadah, obnašanju in vrednotenju,
potrebnih za stalno adaptacijo« (ibid.) zahtevam družbenih procesov, ki
se zdaj odvijajo v množičnem obsegu in gigantskih številih. Poseganje te
vednosti na področje človeškega se (samo)prikazuje kot nevtralno, ravno
tako v primeru na njej osnovanih tehnik, kot je propaganda, ki naj bi bila
tako nevtralna, kot je to »ročaj pumpe« (Lasswell, 1928: str. 264). S tem,
ko propagando (tako kot druga tehnična sredstva) opredeljujejo kot nev
tralno, prepuščajo in prelagajo etično presojo njenih aktivnosti na (ne)
plemenitost njenih uporabnikov in cilje, za katere si prizadeva. S tem
3 Pripisovanje moči tem novim specialistom gre brati predvsem v luči vse večje odvisnosti
političnega establišmenta od uslug profesionalnih izdelovalcev imidža.
50
