Page 54 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 54
šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4
temveč gre za velikopotezno uničenje sveta predvsem v tistem pomenu, ki
ga določa kot skupek vseh zadev, ki se »dogajajo samo med ljudmi, in se
pojavljajo v ustvarjenem svetu« (Arendt, 1996: str. 55). Pravilneje bi bilo
reči, da družbeni inženiring ne ustvarja na področju družbe, tako kot me
hanski inženir ustvarja na področju narave, saj družba ni neka od njiho
vega poseganja neodvisna in že ustvarjena entiteta, temveč je družbeni in
ženiring tisto, kar ustvarja družbo samo, družbene odnose in razmerja.
Znanstveni management in tehnizacija človeških razmerij
Znanstveni management, kot ga je Taylor zasnoval v Principles of Scientific
Management (1911), lahko štejemo za najbolj artikulirano disciplino šir
še paradigme družbenega inženiringa. »Znanstvenost« managementa
ni spoznavna, temveč sestoji v posnemanju inženirskega načina uporabe
znanstvenih izsledkov in predstavlja dovršitev gibanja industrijskih inže
nirjev in njihove ambicije, da bi z univerzalnimi principi družbo na novo
organizirali v funkcionalno, učinkovito in ciljno orientirano organizaci
jo. Taylor izrecno pojasni, da
je mogoče fundamentalne principe znanstvenega managementa upora
biti pri vseh vrstah človeških dejavnosti, od najpreprostejših individual
nih dejanj do dela v naših največjih korporacijah (Taylor, 1947: str. 7),
oziroma da lahko »iste principe uporabimo v vseh družbenih aktivno
stih« (ibid.: str. 8). Haber (1973) navaja, da so tovrstna stališča kmalu po
stala splošna značilnost tedanjega reformizma, ki ni težil toliko k vsebin
skim reformam, kolikor k metodi, ki bi bila temelj za vse reforme:
Vse tisto, kar je zdaj potrebno, je prenesti metode ekonomske učinkovi
tosti od posamičnih industrijskih korporacij k nacionalnemu organizmu
kot celoti (Steinmetz v Haber, 1973: str. 110).
Taylorjev poglavitni inženirski problem namreč ni, kako učinkovi
to izrabljati naravne vire (to vprašanje šteje za odprto in že rešljivo), tem
več, kako preprečiti izgube, ki nastajajo na strani človeškega elementa, kar
je ključni in prelomni premik, ki ga opravi z znanstvenim managemen
tom. Vprašanje učinkovitega organiziranja človeškega elementa naslovi
kot vprašanje »nacionalne učinkovitosti«. Kot rečeno, pri managemen
tu ne gre za nič posamičnega, temveč v izhodišču meri na organiziranje
celotne družbe kot učinkovite. Čeprav začne na ravni proizvodnega obra
ta, ima pred seboj zakone in metode učinkovitosti, ki bi bili aplikabilni na
vse zamisljive človeške aktivnosti. Ker je predmet inženirske obravnave se
daj človeški element, to pomeni, da v končni instanci poseže v celokupno
področje človeških razmerij in odnosov. Tisto, kar razločuje Taylorjev
52
temveč gre za velikopotezno uničenje sveta predvsem v tistem pomenu, ki
ga določa kot skupek vseh zadev, ki se »dogajajo samo med ljudmi, in se
pojavljajo v ustvarjenem svetu« (Arendt, 1996: str. 55). Pravilneje bi bilo
reči, da družbeni inženiring ne ustvarja na področju družbe, tako kot me
hanski inženir ustvarja na področju narave, saj družba ni neka od njiho
vega poseganja neodvisna in že ustvarjena entiteta, temveč je družbeni in
ženiring tisto, kar ustvarja družbo samo, družbene odnose in razmerja.
Znanstveni management in tehnizacija človeških razmerij
Znanstveni management, kot ga je Taylor zasnoval v Principles of Scientific
Management (1911), lahko štejemo za najbolj artikulirano disciplino šir
še paradigme družbenega inženiringa. »Znanstvenost« managementa
ni spoznavna, temveč sestoji v posnemanju inženirskega načina uporabe
znanstvenih izsledkov in predstavlja dovršitev gibanja industrijskih inže
nirjev in njihove ambicije, da bi z univerzalnimi principi družbo na novo
organizirali v funkcionalno, učinkovito in ciljno orientirano organizaci
jo. Taylor izrecno pojasni, da
je mogoče fundamentalne principe znanstvenega managementa upora
biti pri vseh vrstah človeških dejavnosti, od najpreprostejših individual
nih dejanj do dela v naših največjih korporacijah (Taylor, 1947: str. 7),
oziroma da lahko »iste principe uporabimo v vseh družbenih aktivno
stih« (ibid.: str. 8). Haber (1973) navaja, da so tovrstna stališča kmalu po
stala splošna značilnost tedanjega reformizma, ki ni težil toliko k vsebin
skim reformam, kolikor k metodi, ki bi bila temelj za vse reforme:
Vse tisto, kar je zdaj potrebno, je prenesti metode ekonomske učinkovi
tosti od posamičnih industrijskih korporacij k nacionalnemu organizmu
kot celoti (Steinmetz v Haber, 1973: str. 110).
Taylorjev poglavitni inženirski problem namreč ni, kako učinkovi
to izrabljati naravne vire (to vprašanje šteje za odprto in že rešljivo), tem
več, kako preprečiti izgube, ki nastajajo na strani človeškega elementa, kar
je ključni in prelomni premik, ki ga opravi z znanstvenim managemen
tom. Vprašanje učinkovitega organiziranja človeškega elementa naslovi
kot vprašanje »nacionalne učinkovitosti«. Kot rečeno, pri managemen
tu ne gre za nič posamičnega, temveč v izhodišču meri na organiziranje
celotne družbe kot učinkovite. Čeprav začne na ravni proizvodnega obra
ta, ima pred seboj zakone in metode učinkovitosti, ki bi bili aplikabilni na
vse zamisljive človeške aktivnosti. Ker je predmet inženirske obravnave se
daj človeški element, to pomeni, da v končni instanci poseže v celokupno
področje človeških razmerij in odnosov. Tisto, kar razločuje Taylorjev
52
