Page 36 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 36
šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4
bi si države članice skupaj prizadevale, da je delež mladih v EU, ki zgo
daj opustijo izobraževanje, manj kot 10 %. Pri tem, kot opredeljeno v prej
šnjem razdelku, med državami članicami obstajajo velike razlike v navede
nem deležu. Medsebojne primerjave med državami članicami ustvarjajo
pritisk iskanja vedno boljših rešitev in s tem doseganja referenčne ravni
evropske uspešnosti. Prav tako ni jasno opredeljeno, na podlagi katerih
(objektivnih) kriterijev je bila referenčna raven opredeljena pri 10 %, ne
obstajajo namreč znanstvene podlage, ki bi dokazovale, da je ravno ta od
stotek še dopustna raven, ki bi dopuščala uspešen razvoj družbe kot celote.
Četudi se članice EU v povprečju približujejo zastavljenemu cilju, to še ni
zagotovilo, da je problem zgodnjega opuščanja izobraževanja v EU kot ce
loti in v posameznih državah članicah rešen. Navedeno odpira prostor is
kanja vedno novih (idejam določenih akterjev podrejenih) rešitev.
Rešitve zapletenih problemov niso prave ali napačne, temveč dobre
in slabe
Čeprav imajo številni akterji interes presojati rešitve zapletenih proble
mov, nobeden izmed njih nima moči postaviti formalnih pravil, ki opre
deljujejo pravilnost odločitev. Namesto na objektivnih kriterijih zato nji
hove sodbe temeljijo na njihovih interesih, vrednotah in ideologiji. Ob
pomanjkanju objektivnih kriterijev rešitev ne ocenjujejo kot pravilne in
napačne, temveč kot dobre in slabe, zadovoljive in nezadovoljive (Rittel in
Webber, 1973).
Eurydice (2014) ter Svet EU in Evropska komisija (2012) izpostavlja
jo, da je spremljanje in vrednotenje učinkovitosti ukrepov proti zgodnje
mu opuščanju izobraževanja v državah članicah in na ravni EU razvito
v zelo omejenem obsegu. Navedeno predstavlja oviro k uresničevanju si
cer poudarjenega na podatkih temelječega oblikovanja politik na tem po
dročju.10 Na primer, Svet EU in Evropska komisija (2015) sta ob pregle
du uresničevanja evropskega strateškega cilja tako zelo splošno ocenila, da
dosedanji pristopi za obravnavo in preprečevanje zgodnjega opuščanja iz
obraževanja niso dovolj uspešni, in izpostavila medsektorsko sodelovanje
kot obetaven pristop pri reševanju problematike. Podoben diskurz pa je
razviden tudi iz letnih poročil o napredku (npr. Evropska komisija, 2018),
kjer je napredek držav članic ocenjen s kvalifikatorji, kot so dober, nezado
sten. Kljub odsotnosti objektivnih (na podatkih temelječih) vrednotenj
pa navedene zelo posplošene ocene s strani mednarodnih institucij v sode
lujočih državah sprožajo pritisk mednarodne primerljivosti in doseganja
10 Dale (2010) je izpostavil, da je prepoznavanje dejavnikov oz. vzročnih mehanizmov in zvez
ključen korak pri zagotavljanju na podatkih temelječih odločitev na področju zgodnjega
opuščanja izobraževanja.
34
bi si države članice skupaj prizadevale, da je delež mladih v EU, ki zgo
daj opustijo izobraževanje, manj kot 10 %. Pri tem, kot opredeljeno v prej
šnjem razdelku, med državami članicami obstajajo velike razlike v navede
nem deležu. Medsebojne primerjave med državami članicami ustvarjajo
pritisk iskanja vedno boljših rešitev in s tem doseganja referenčne ravni
evropske uspešnosti. Prav tako ni jasno opredeljeno, na podlagi katerih
(objektivnih) kriterijev je bila referenčna raven opredeljena pri 10 %, ne
obstajajo namreč znanstvene podlage, ki bi dokazovale, da je ravno ta od
stotek še dopustna raven, ki bi dopuščala uspešen razvoj družbe kot celote.
Četudi se članice EU v povprečju približujejo zastavljenemu cilju, to še ni
zagotovilo, da je problem zgodnjega opuščanja izobraževanja v EU kot ce
loti in v posameznih državah članicah rešen. Navedeno odpira prostor is
kanja vedno novih (idejam določenih akterjev podrejenih) rešitev.
Rešitve zapletenih problemov niso prave ali napačne, temveč dobre
in slabe
Čeprav imajo številni akterji interes presojati rešitve zapletenih proble
mov, nobeden izmed njih nima moči postaviti formalnih pravil, ki opre
deljujejo pravilnost odločitev. Namesto na objektivnih kriterijih zato nji
hove sodbe temeljijo na njihovih interesih, vrednotah in ideologiji. Ob
pomanjkanju objektivnih kriterijev rešitev ne ocenjujejo kot pravilne in
napačne, temveč kot dobre in slabe, zadovoljive in nezadovoljive (Rittel in
Webber, 1973).
Eurydice (2014) ter Svet EU in Evropska komisija (2012) izpostavlja
jo, da je spremljanje in vrednotenje učinkovitosti ukrepov proti zgodnje
mu opuščanju izobraževanja v državah članicah in na ravni EU razvito
v zelo omejenem obsegu. Navedeno predstavlja oviro k uresničevanju si
cer poudarjenega na podatkih temelječega oblikovanja politik na tem po
dročju.10 Na primer, Svet EU in Evropska komisija (2015) sta ob pregle
du uresničevanja evropskega strateškega cilja tako zelo splošno ocenila, da
dosedanji pristopi za obravnavo in preprečevanje zgodnjega opuščanja iz
obraževanja niso dovolj uspešni, in izpostavila medsektorsko sodelovanje
kot obetaven pristop pri reševanju problematike. Podoben diskurz pa je
razviden tudi iz letnih poročil o napredku (npr. Evropska komisija, 2018),
kjer je napredek držav članic ocenjen s kvalifikatorji, kot so dober, nezado
sten. Kljub odsotnosti objektivnih (na podatkih temelječih) vrednotenj
pa navedene zelo posplošene ocene s strani mednarodnih institucij v sode
lujočih državah sprožajo pritisk mednarodne primerljivosti in doseganja
10 Dale (2010) je izpostavil, da je prepoznavanje dejavnikov oz. vzročnih mehanizmov in zvez
ključen korak pri zagotavljanju na podatkih temelječih odločitev na področju zgodnjega
opuščanja izobraževanja.
34
