Page 33 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 33
u. štremfel ■ zgodnje opuščanje izobraževanja kot javnopolitični problem
Mednarodne primerjalne lestvice dosežkov, ki razvrščajo nacionalne
politike v smislu uspešnosti po predhodno dogovorjenih merilih, spodbu
jajo mednacionalno javnopolitično učenje (Grek, 2009). Med nenehnim is
kanjem novih političnih idej, razširjanjem najboljših praks in ocenjevanjem
uspešnosti nacionalnih politik mednarodne institucije (tudi Evropska ko
misija) delujejo kot posredniki mednacionalnega javnopolitičnega učenja,
pri čemer pozivajo nacionalne vlade k sprejetju uspešnih političnih mode
lov (Kern et al., 2000: str. 10, v Holzinger in Knill, 2006: str. 22). Ker se do
mneva, da mednarodne institucije spodbujajo širjenje različnih političnih
pristopov, za katere menijo, da so še posebej obetavni, se ta proces razume
kot mednarodna javnopolitična promocija. Ozga (2011: str. 219) ocenjuje,
da so primerjave dosežkov postale tehnologija vladanja, ki akterje razdeli na
učitelje (mednarodne institucije) in učence (države članice).
Države, ki odstopajo od priporočenih modelov politik ali se uvrščajo
nizko v mednarodnih primerjalnih lestvicah dosežkov, so pod pritiskom,
da legitimirajo svoje politične pristope v luči »mednarodnega nadzora«,
in so motivirane, da sprejmejo določene politične pristope zaradi pritiskov
legitimnosti mednarodnih institucij (Holzinger in Knill, 2006: str. 22).
V različnih državah so priporočila Evropske komisije sprejeta kot veljav
na med javnopolitičnimi odločevalci in zainteresiranimi stranmi na pod
lagi avtoritativne značilnosti znanj, vključenih v ta poročila (Grek, 2010).
Pomemben dejavnik pripravljenosti za sprejetje teh priporočil je negoto
vost, kako izboljšati svoje rezultate v mednarodnih primerjalnih dosežkih
(Nóvoa in Yariv-Mashal, 2003; Grek, 2010). Po tem pristopu se nova obli
ka vladavine v EU obravnava kot način postopnega reševanja nacionalnih
problemov s premikanjem kapacitete za reševanje problemov z nacional
nega na nadnacionalno raven.
Alexiadou (2014) meni, da je vladavina obvladovanja problemov
postala še posebej aktualna v obdobju zadnje gospodarske krize (od leta
2008 dalje). V tem času naj bi dokumenti EU izobraževanje še intenziv
neje kot sicer poenostavljeno pojmovali kot izvor širših družbenih pro
blemov ter predlagali navidezno samoumevne rešitve.7 Evropski svet
(2009) na primer poudarja, da višje izobrazbene ravni izboljšujejo za
poslitvene možnosti posameznikov, višji delež zaposlenosti pa prispeva
7 Gospodarska kriza je tako na ravni nacionalnih držav kot na ravni EU še bolj poudarila v zad
njem desetletju prevladujočo idejo na znanju temelječega gospodarstva. Vlaganje v izobra
ževanje in učinkovitost izobraževalnih sistemov sta videna kot ena izmed ključnih strategij
izhoda iz krize (ne le na nacionalni, temveč tudi na ravni EU; Strategija EU 2020) ter kazalnik
gospodarske konkurenčnosti. Ker je pomen izobraževanja v novih težavnih okoliščinah toliko
bolj poudarjen, se predvideva, da bodo nacionalne države bolj odprte do zunanjih vplivov (tudi
na področju izobraževanja), da bi si zagotovile gospodarsko konkurenčnost v mednarodnem
okolju (Duthilleul, 2009).
31
Mednarodne primerjalne lestvice dosežkov, ki razvrščajo nacionalne
politike v smislu uspešnosti po predhodno dogovorjenih merilih, spodbu
jajo mednacionalno javnopolitično učenje (Grek, 2009). Med nenehnim is
kanjem novih političnih idej, razširjanjem najboljših praks in ocenjevanjem
uspešnosti nacionalnih politik mednarodne institucije (tudi Evropska ko
misija) delujejo kot posredniki mednacionalnega javnopolitičnega učenja,
pri čemer pozivajo nacionalne vlade k sprejetju uspešnih političnih mode
lov (Kern et al., 2000: str. 10, v Holzinger in Knill, 2006: str. 22). Ker se do
mneva, da mednarodne institucije spodbujajo širjenje različnih političnih
pristopov, za katere menijo, da so še posebej obetavni, se ta proces razume
kot mednarodna javnopolitična promocija. Ozga (2011: str. 219) ocenjuje,
da so primerjave dosežkov postale tehnologija vladanja, ki akterje razdeli na
učitelje (mednarodne institucije) in učence (države članice).
Države, ki odstopajo od priporočenih modelov politik ali se uvrščajo
nizko v mednarodnih primerjalnih lestvicah dosežkov, so pod pritiskom,
da legitimirajo svoje politične pristope v luči »mednarodnega nadzora«,
in so motivirane, da sprejmejo določene politične pristope zaradi pritiskov
legitimnosti mednarodnih institucij (Holzinger in Knill, 2006: str. 22).
V različnih državah so priporočila Evropske komisije sprejeta kot veljav
na med javnopolitičnimi odločevalci in zainteresiranimi stranmi na pod
lagi avtoritativne značilnosti znanj, vključenih v ta poročila (Grek, 2010).
Pomemben dejavnik pripravljenosti za sprejetje teh priporočil je negoto
vost, kako izboljšati svoje rezultate v mednarodnih primerjalnih dosežkih
(Nóvoa in Yariv-Mashal, 2003; Grek, 2010). Po tem pristopu se nova obli
ka vladavine v EU obravnava kot način postopnega reševanja nacionalnih
problemov s premikanjem kapacitete za reševanje problemov z nacional
nega na nadnacionalno raven.
Alexiadou (2014) meni, da je vladavina obvladovanja problemov
postala še posebej aktualna v obdobju zadnje gospodarske krize (od leta
2008 dalje). V tem času naj bi dokumenti EU izobraževanje še intenziv
neje kot sicer poenostavljeno pojmovali kot izvor širših družbenih pro
blemov ter predlagali navidezno samoumevne rešitve.7 Evropski svet
(2009) na primer poudarja, da višje izobrazbene ravni izboljšujejo za
poslitvene možnosti posameznikov, višji delež zaposlenosti pa prispeva
7 Gospodarska kriza je tako na ravni nacionalnih držav kot na ravni EU še bolj poudarila v zad
njem desetletju prevladujočo idejo na znanju temelječega gospodarstva. Vlaganje v izobra
ževanje in učinkovitost izobraževalnih sistemov sta videna kot ena izmed ključnih strategij
izhoda iz krize (ne le na nacionalni, temveč tudi na ravni EU; Strategija EU 2020) ter kazalnik
gospodarske konkurenčnosti. Ker je pomen izobraževanja v novih težavnih okoliščinah toliko
bolj poudarjen, se predvideva, da bodo nacionalne države bolj odprte do zunanjih vplivov (tudi
na področju izobraževanja), da bi si zagotovile gospodarsko konkurenčnost v mednarodnem
okolju (Duthilleul, 2009).
31
