Page 20 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 20
šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4
izidu Kulture narcisizma,6 je bila knjiga o narcisizmu tudi avtorjev obra
čun z njegovimi lastnimi opredelitvami družbenih premikov, katerim je
sam pripisoval določeno zgodovinsko tradicijo, katero je v vsaj dveh delih,
ki sta izšla še v šestdesetih letih, tudi korektno historično obdelal (Štrajn,
1980). Ključnega pomena pa je to, da je Lasch v zadevni knjigi posvetil celo
poglavje izobraževanju, njegovi (pred)zgodovini in zgostitvam nasprotu
jočih si tendenc v kontekstu dogajanj v šestdesetih letih.
Lasch je poglavje o izobraževanju pomenljivo naslovil »Izobraževanje
in nova nepismenost«. Poleg povzemanja njegovih prejšnjih preučevanj
predvsem zgodovine intelektualnih in radikalnih gibanj7 in ocen o po
rajanju novih izobraževalnih iniciativ v prepletu s protestnimi gibanji
je najbolj aktualna tema tega poglavja izobraževalni antagonizem, ki ga
opredeljuje vrsta razlikovanj. Ključna razlika, ki se kaže kot obnavljajo
ča se instanca nasprotij v konceptih, zadeva izobraževanje kot intelektu
alni proces na eni strani in kot usposabljanje za poklice ter za »življenje«
na drugi strani. Ta razlika se izreka še v vrsti drugih opozicij, npr. eliti
zem proti množičnosti, konservativizem proti progresivizmu, abstraktno
znanje proti izobraževanju za vsakdanje življenje ipd. V svoji obravnavi
pa Lasch pokaže, da pri tem ne gre za povsem »čiste« in razvidne opozi
cije: elitizma ni mogoče vedno enačiti s konservativizmom, progresivno
sti ne vedno z zagovarjanjem demokratizacije znanja in množičnosti izo
braževanja ipd. V sintetičnem pogledu, ki ga avtor izpostavi na začetku
poglavja (Lasch, 2012: str. 152–155), je videti, da demokratizacija izobraže
vanja ni prinesla pričakovanih rezultatov, ki bi utemeljevali vero v moč sa
mega izobraževanja.
Razumevanje sodobne družbe pri množicah ni poglobila, kakovosti
množične kulture ni zvišala, niti ni zmanjšala vrzeli med bogastvom in
revščino, ki zija prav tako široko kot vedno (ibid.: str. 152).
V Laschevi analizi, iz katere lahko razberemo vpis tudi njegove lastne iz
kušnje dogajanj šestdesetih let, se pojasni, da sta se konservativizem in
radikalizem na več točkah pravzaprav srečala, ne da bi se tega jasno za
vedala, v kompleksnih apropriacijah razlikujočih se izobraževalnih kon
ceptov ter političnih zahtev pa je na koncu sledila »kultura« na splošno
znižane ravni pismenosti. Če so konservativci zastopali stališča, po katerih
6 Že l. 1980 (glej prejšnjo opombo) sem tudi zapisal, da je glede na diferenciranje psihoanalize
in njenega konteksta možno in korektno govoriti o »narcisizmu«, kadar gre za »narcizem«
zunaj strožje vzetega psihoanalitskega konteksta.
7 Tu mislim na Laschevo zgodovinsko študijo »Novi radikalizem v Ameriki« o nosilcih novih
ter progresivističnih idej od konca 19. stoletja do šestdesetih let, od Jane Addams do Normana
Mailerja (Lasch, 1965). Pedagoški aktivizem je bil značilen v vrsti primerov ameriških progre
sivnih mislecev in aktivistov.
18
izidu Kulture narcisizma,6 je bila knjiga o narcisizmu tudi avtorjev obra
čun z njegovimi lastnimi opredelitvami družbenih premikov, katerim je
sam pripisoval določeno zgodovinsko tradicijo, katero je v vsaj dveh delih,
ki sta izšla še v šestdesetih letih, tudi korektno historično obdelal (Štrajn,
1980). Ključnega pomena pa je to, da je Lasch v zadevni knjigi posvetil celo
poglavje izobraževanju, njegovi (pred)zgodovini in zgostitvam nasprotu
jočih si tendenc v kontekstu dogajanj v šestdesetih letih.
Lasch je poglavje o izobraževanju pomenljivo naslovil »Izobraževanje
in nova nepismenost«. Poleg povzemanja njegovih prejšnjih preučevanj
predvsem zgodovine intelektualnih in radikalnih gibanj7 in ocen o po
rajanju novih izobraževalnih iniciativ v prepletu s protestnimi gibanji
je najbolj aktualna tema tega poglavja izobraževalni antagonizem, ki ga
opredeljuje vrsta razlikovanj. Ključna razlika, ki se kaže kot obnavljajo
ča se instanca nasprotij v konceptih, zadeva izobraževanje kot intelektu
alni proces na eni strani in kot usposabljanje za poklice ter za »življenje«
na drugi strani. Ta razlika se izreka še v vrsti drugih opozicij, npr. eliti
zem proti množičnosti, konservativizem proti progresivizmu, abstraktno
znanje proti izobraževanju za vsakdanje življenje ipd. V svoji obravnavi
pa Lasch pokaže, da pri tem ne gre za povsem »čiste« in razvidne opozi
cije: elitizma ni mogoče vedno enačiti s konservativizmom, progresivno
sti ne vedno z zagovarjanjem demokratizacije znanja in množičnosti izo
braževanja ipd. V sintetičnem pogledu, ki ga avtor izpostavi na začetku
poglavja (Lasch, 2012: str. 152–155), je videti, da demokratizacija izobraže
vanja ni prinesla pričakovanih rezultatov, ki bi utemeljevali vero v moč sa
mega izobraževanja.
Razumevanje sodobne družbe pri množicah ni poglobila, kakovosti
množične kulture ni zvišala, niti ni zmanjšala vrzeli med bogastvom in
revščino, ki zija prav tako široko kot vedno (ibid.: str. 152).
V Laschevi analizi, iz katere lahko razberemo vpis tudi njegove lastne iz
kušnje dogajanj šestdesetih let, se pojasni, da sta se konservativizem in
radikalizem na več točkah pravzaprav srečala, ne da bi se tega jasno za
vedala, v kompleksnih apropriacijah razlikujočih se izobraževalnih kon
ceptov ter političnih zahtev pa je na koncu sledila »kultura« na splošno
znižane ravni pismenosti. Če so konservativci zastopali stališča, po katerih
6 Že l. 1980 (glej prejšnjo opombo) sem tudi zapisal, da je glede na diferenciranje psihoanalize
in njenega konteksta možno in korektno govoriti o »narcisizmu«, kadar gre za »narcizem«
zunaj strožje vzetega psihoanalitskega konteksta.
7 Tu mislim na Laschevo zgodovinsko študijo »Novi radikalizem v Ameriki« o nosilcih novih
ter progresivističnih idej od konca 19. stoletja do šestdesetih let, od Jane Addams do Normana
Mailerja (Lasch, 1965). Pedagoški aktivizem je bil značilen v vrsti primerov ameriških progre
sivnih mislecev in aktivistov.
18
