Page 16 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 16
šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4
Illicheve kritike so izrazit primer kritičnega diskurza šestdesetih let,
ki je šolsko problematiko vpotegnil v težnje po kompleksni spremembi
družbe, in so zato berljive na ozadju takrat aktualnih prelomnih besedil
kritične teorije in filozofij nove levice. Provokativne poante je treba torej
razumeti bolj kot sredstvo te kritike kakor pa kot resno mišljene cilje. Pri
tem je treba upoštevati, da so Illicheve analize, če se na kratko deskriptiv
no tako izrazim, pronicljive in intelektualno na visoki ravni, kar pome
ni, da v njih ne moremo zgrešiti ironičnih gest, kakršne so v kultiviranem
kritičnem mišljenju vedno bile bližnjica do resnice. Posamezne artikula
cije se skoraj izenačujejo z Deleuzovimi refleksijami »kapitalistične ma
šine«. Šola se po Illichevem opažanju spreminja v »reklamno agencijo«,
ki ti vsili verjetje, da »potrebuješ takšno družbo, kakršna le-ta je« (ibid.:
str. 49). Zato tudi po petih desetletjih po objavah njegovih zgodnejših
pisanj ni mogoče šteti za kakorkoli zastarela in še manj kot klic k neki
formi organske skupnosti iz dob pred uvedbo obveznega izobraževanja.
Nasprotno! Tako v njegovem ključnem besedilu kot v kasnejših pisanjih je
mogoče zaznati anticipacijo novih smeri, topik in tematik izobraževalne
ga kurikuluma – resda raje bolj zunaj šole kot znotraj šole, kakršna pač je
v svoji vpetosti v dani sistem dominacije in represije. Illich ni bil nasprot
nik tehnološkega napredka, vendar pa je opozarjal na dvojno »naravo«
tehnologije in zato, kot pomenljivo omenja Richard Kahn (2010: str. 94),
raje govori o orodjih.
Illich se je zavedal, da nova orodja, kot so računalniki in druge medijske
tehnologije, lahko bodisi izboljšajo bodisi pokvarijo življenjsko ravno
vesje, odvisno od tega, kako se ujemajo s širšo ekologijo učenja. Imel
je občutek za velik obet računalnikov, vendar je bil tudi sumničav do
novega kibernetskega režima resnice, glede katerega se mu je zdelo, da
postaja institucionaliziran okoli idej o podatkih, omrežjih, informacijah,
virtualizaciji, o povratnih informacijah in transmisijah« (ibid.: str. 97).
Nezanemarljiv pa je gotovo še en element Illicheve rabe kritičnega
obravnavanja realnosti korporativnega kapitalizma in v njem vsebovanih
sistemov, na prvem mestu kajpak šolskega sistema. Njegove reference na
krščanstvo in sklicevanja na posamezne prispevke filozofij iz krščanske
tradicije, tako rekoč v isti sapi s sklicevanji na Karla Marxa, kažejo na ti
sto njegovo usmeritev, ki je temelj tudi razmišljanjem nekaterih sodobnih
kritičnih pedagogov, ki jih najbolje predstavlja na primer Peter McLaren.
Illich vidi krščanske cerkve prav tako kot institucije, ki jih je treba podvre
či takemu procesu, kot je razšolanje, zato, da bi rešil emancipativni poten
cial krščanskega univerzalizma. Toda za razliko od sedanje kritične peda
gogike, ki mukoma prihaja v univerzitetni kurikulum, širši javnosti pa je
14
Illicheve kritike so izrazit primer kritičnega diskurza šestdesetih let,
ki je šolsko problematiko vpotegnil v težnje po kompleksni spremembi
družbe, in so zato berljive na ozadju takrat aktualnih prelomnih besedil
kritične teorije in filozofij nove levice. Provokativne poante je treba torej
razumeti bolj kot sredstvo te kritike kakor pa kot resno mišljene cilje. Pri
tem je treba upoštevati, da so Illicheve analize, če se na kratko deskriptiv
no tako izrazim, pronicljive in intelektualno na visoki ravni, kar pome
ni, da v njih ne moremo zgrešiti ironičnih gest, kakršne so v kultiviranem
kritičnem mišljenju vedno bile bližnjica do resnice. Posamezne artikula
cije se skoraj izenačujejo z Deleuzovimi refleksijami »kapitalistične ma
šine«. Šola se po Illichevem opažanju spreminja v »reklamno agencijo«,
ki ti vsili verjetje, da »potrebuješ takšno družbo, kakršna le-ta je« (ibid.:
str. 49). Zato tudi po petih desetletjih po objavah njegovih zgodnejših
pisanj ni mogoče šteti za kakorkoli zastarela in še manj kot klic k neki
formi organske skupnosti iz dob pred uvedbo obveznega izobraževanja.
Nasprotno! Tako v njegovem ključnem besedilu kot v kasnejših pisanjih je
mogoče zaznati anticipacijo novih smeri, topik in tematik izobraževalne
ga kurikuluma – resda raje bolj zunaj šole kot znotraj šole, kakršna pač je
v svoji vpetosti v dani sistem dominacije in represije. Illich ni bil nasprot
nik tehnološkega napredka, vendar pa je opozarjal na dvojno »naravo«
tehnologije in zato, kot pomenljivo omenja Richard Kahn (2010: str. 94),
raje govori o orodjih.
Illich se je zavedal, da nova orodja, kot so računalniki in druge medijske
tehnologije, lahko bodisi izboljšajo bodisi pokvarijo življenjsko ravno
vesje, odvisno od tega, kako se ujemajo s širšo ekologijo učenja. Imel
je občutek za velik obet računalnikov, vendar je bil tudi sumničav do
novega kibernetskega režima resnice, glede katerega se mu je zdelo, da
postaja institucionaliziran okoli idej o podatkih, omrežjih, informacijah,
virtualizaciji, o povratnih informacijah in transmisijah« (ibid.: str. 97).
Nezanemarljiv pa je gotovo še en element Illicheve rabe kritičnega
obravnavanja realnosti korporativnega kapitalizma in v njem vsebovanih
sistemov, na prvem mestu kajpak šolskega sistema. Njegove reference na
krščanstvo in sklicevanja na posamezne prispevke filozofij iz krščanske
tradicije, tako rekoč v isti sapi s sklicevanji na Karla Marxa, kažejo na ti
sto njegovo usmeritev, ki je temelj tudi razmišljanjem nekaterih sodobnih
kritičnih pedagogov, ki jih najbolje predstavlja na primer Peter McLaren.
Illich vidi krščanske cerkve prav tako kot institucije, ki jih je treba podvre
či takemu procesu, kot je razšolanje, zato, da bi rešil emancipativni poten
cial krščanskega univerzalizma. Toda za razliko od sedanje kritične peda
gogike, ki mukoma prihaja v univerzitetni kurikulum, širši javnosti pa je
14
