Page 19 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 19
d. štrajn ■ šestdeseta leta dvajsetega stoletja in izobraževanje
humanistike, ki so bile povezane s socialnimi gibanji, kot so feminizem,
okoljske pobude, kulturna in politična gibanja v tretjem svetu ter prakse
alternativnih življenjskih slogov; oblikovale pa so se tudi nove oblike »tra
dicionalnih« razrednih konfliktov. Glede tega se je izkazalo, da so, vsem
skupnim temam in razlogom protestov v različnih družbenih ambientih
takratnega sveta navkljub, pomembno vlogo odigrale tudi kulturne speci
fike, raznolike znanstvene, filozofske in tudi religiozne tradicije. V giba
njih šestdesetih in sedemdesetih let – pri čemer mislim na družbena gi
banja v širšem pomenu, kot so bila takrat najbolj izpostavljena študentska
gibanja – pa se je prav gotovo v okviru strukturnih približevanj industrij
skih modelov odvilo zbliževanje konceptov in tudi vsakdanjih pojmovanj
o šolstvu ali na sploh o vzgoji in izobraževanju. V šestdesetih in sedemde
setih letih so vse dileme, nekoč bolj ali manj skrb filozofov vzgoje in izo
braževanja ter pedagogov, pravzaprav vse bolj postajale problematika viso
ko na listi političnih prioritet ter predmeti obravnav vse bolj vsenavzočnih
medijev in, ne nazadnje, skupnosti staršev v preoblikujočih se družinah.
Transformacija družine je po ugotovitvah nepreštevnih študij večstran
sko vplivala na percepcijo šolstva v javnosti in na strukturo odnosov med
šolo kot institucijo in »uporabniki« njenih uslug. Ne glede na to, da je
forma pogodbe med raznospolnimi partnerji, ki jo imenujemo zakonska
zveza, »preživela« turbulentne čase seksualne revolucije, pa je več kot do
volj sociološke in psihosocialne evidence o tem, da se je dinamika odnosov
v družini bistveno spremenila. Predvsem pa ta forma sožitja, ki jo konser
vativci tako radi razglašajo za »osnovno celico« in temelj družbene skup
nosti, niti navidezno ni več stabilna. Najmanj, kar je opazno, je to, da po
samezniki (in njihovi otroci) v nekoč nezamisljivem obsegu živijo v dveh
ali več družinah zaporedoma ali hkrati. Glede na ves ta kontekst so tudi
še vedno zanimive kritične refleksije časa in njegovih domnevnih emanci
pacijskih učinkov. Za razumevanje intenzivnih dogajanj, ki so se zlagoma
polegla sredi sedemdesetih let, so predvsem zanimive Lascheve kritike po
manjkljivih revolucionarnih konceptov na eni strani in že vidnih nasprot
nih reakcij institucionalnih agensov, ki so se kazale že pred manifestnim
prodorom neoliberalizma, na drugi strani. Težišče kritike Christopherja
Lascha (2012)5 so bodisi konceptualni bodisi realni rezultati »kulturne
ga radikalizma« gibanj iz šestdesetih let. Kot sem ugotavljal že kmalu po
5 Knjiga Kultura narcisizma, ki je v izvirniku prvič izšla l. 1979, je bila prevedena v slovenšči
no l. 2012. Glede tega se lahko pohvalim, da sem o Laschevi knjigi v Sloveniji prvi pisal v
Problemih, razpravah (glej Štrajn, 1980), pri čemer sem bil, ob ugotavljanju pomembnosti te
knjige, tudi morda preveč kritičen do Laschevega oblikovanja preseka med psihoanalizo
in sociologijo.
17
humanistike, ki so bile povezane s socialnimi gibanji, kot so feminizem,
okoljske pobude, kulturna in politična gibanja v tretjem svetu ter prakse
alternativnih življenjskih slogov; oblikovale pa so se tudi nove oblike »tra
dicionalnih« razrednih konfliktov. Glede tega se je izkazalo, da so, vsem
skupnim temam in razlogom protestov v različnih družbenih ambientih
takratnega sveta navkljub, pomembno vlogo odigrale tudi kulturne speci
fike, raznolike znanstvene, filozofske in tudi religiozne tradicije. V giba
njih šestdesetih in sedemdesetih let – pri čemer mislim na družbena gi
banja v širšem pomenu, kot so bila takrat najbolj izpostavljena študentska
gibanja – pa se je prav gotovo v okviru strukturnih približevanj industrij
skih modelov odvilo zbliževanje konceptov in tudi vsakdanjih pojmovanj
o šolstvu ali na sploh o vzgoji in izobraževanju. V šestdesetih in sedemde
setih letih so vse dileme, nekoč bolj ali manj skrb filozofov vzgoje in izo
braževanja ter pedagogov, pravzaprav vse bolj postajale problematika viso
ko na listi političnih prioritet ter predmeti obravnav vse bolj vsenavzočnih
medijev in, ne nazadnje, skupnosti staršev v preoblikujočih se družinah.
Transformacija družine je po ugotovitvah nepreštevnih študij večstran
sko vplivala na percepcijo šolstva v javnosti in na strukturo odnosov med
šolo kot institucijo in »uporabniki« njenih uslug. Ne glede na to, da je
forma pogodbe med raznospolnimi partnerji, ki jo imenujemo zakonska
zveza, »preživela« turbulentne čase seksualne revolucije, pa je več kot do
volj sociološke in psihosocialne evidence o tem, da se je dinamika odnosov
v družini bistveno spremenila. Predvsem pa ta forma sožitja, ki jo konser
vativci tako radi razglašajo za »osnovno celico« in temelj družbene skup
nosti, niti navidezno ni več stabilna. Najmanj, kar je opazno, je to, da po
samezniki (in njihovi otroci) v nekoč nezamisljivem obsegu živijo v dveh
ali več družinah zaporedoma ali hkrati. Glede na ves ta kontekst so tudi
še vedno zanimive kritične refleksije časa in njegovih domnevnih emanci
pacijskih učinkov. Za razumevanje intenzivnih dogajanj, ki so se zlagoma
polegla sredi sedemdesetih let, so predvsem zanimive Lascheve kritike po
manjkljivih revolucionarnih konceptov na eni strani in že vidnih nasprot
nih reakcij institucionalnih agensov, ki so se kazale že pred manifestnim
prodorom neoliberalizma, na drugi strani. Težišče kritike Christopherja
Lascha (2012)5 so bodisi konceptualni bodisi realni rezultati »kulturne
ga radikalizma« gibanj iz šestdesetih let. Kot sem ugotavljal že kmalu po
5 Knjiga Kultura narcisizma, ki je v izvirniku prvič izšla l. 1979, je bila prevedena v slovenšči
no l. 2012. Glede tega se lahko pohvalim, da sem o Laschevi knjigi v Sloveniji prvi pisal v
Problemih, razpravah (glej Štrajn, 1980), pri čemer sem bil, ob ugotavljanju pomembnosti te
knjige, tudi morda preveč kritičen do Laschevega oblikovanja preseka med psihoanalizo
in sociologijo.
17
