Page 23 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 23
d. štrajn ■ šestdeseta leta dvajsetega stoletja in izobraževanje
državah ali celo znotraj držav. Vendar pa so prav pojavi takih emancipativ
nih pobud, med katerimi sta izstopala Illicheva in Freirejeva, pomenili že
kar epistemološko pomagalo za definiranje problemov in za prilagajanje
pedagoških konceptov specifičnim okoljem. Vsi ti koncepti in včasih eks
perimenti ohranjajo svojo zgodovinsko pomembnost in so lahko še vedno
celo globalno inspirativni. Navsezadnje tudi idej Pestalozzija ali Deweyja
niso nikjer dosledno implementirali, a to ne zmanjšuje njunega pomena
v zgodovini edukacijskih teorij, zgledov in praks. V tem pogledu torej ni
pomembno samo to, koliko so zamisli in ideje šestdesetih dejansko im
plementirali v izobraževalne prakse. Ni toliko pomembno celo to, koliko
so bile – kot je pokazal Lasch v svoji kritiki – posamezne radikalne zah
teve v osnovi zmotne ali koliko so se sprevrgle prav v praksah, ki so jih in
tegrirali v sistemske okvire družbe, o kateri npr. Vercellone (2007) govori
kot o »kognitivnem kapitalizmu«. Kozmopolitizem šestdesetih v post
industrijski strukturi postaja močno prilagojeni agens globalizma in se je
sprevrgel, glede na svoj izvirni univerzalizem v kontekstu delovanja meha
nizmov globalnega trga in dušeče »konkurence«, v orodje globalnega ka
pitala. Tudi posameznih zmot, ki pa jih je vendar vodila ideja osvoboditve,
kakršna je bila berljiva glede na označevalce, ki jih danes ni več, ne kaže
podcenjevati kot izkustvenih in interpretacijskih referenc. Ne nazadnje,
perspektiva podvojene paradigme dialektike razsvetljenstva se prav s tem,
da spodleti, vpiše v tokove družbenih katastrof in nazadovanj, iz katerih
ni mogoče iziti brez spomina na nekoč zanimive in mobilizirajoče ideje.
Nekaj pa je gotovo, kar lahko vidim kot udeleženec študentskih gi
banj: po nekako dveh desetletjih razprav, vzajemnih obtoževanj in pre
mišljevanj o takratnih dogodkih in o njihovem rezultatu kot »porazu«
se je začel proces sistematizacije idej, artefaktov, pojmov in, ne nazadnje,
zgodovinskih pomenov »revolucije 1968«. Če pustim ob strani medijsko
poantirane podobe, zvoke (glasbo), vsebinsko praznjenje v svojem času
zvenečih parol in poenostavljene »mladostniške« imaginarije hipijev, je
po petdesetih letih vendarle postalo jasno, da gibanja in ideje šestdesetih
niso proizvedla poraza, ampak so zdaj tisti spomin, glede katerega se lah
ko opredeljuje nova kritična napetost s tako imenovano realnostjo. Tako,
kot se je takratni poznoindustrijski trojno razdeljeni svet – na sfero soci
alizma, sfero svobodnega sveta in sfero plenjenju izpostavljenega tretjega
sveta – zdel definitivno prežet z ideologijami in represijami in se je kot tak
kazal kot povsem obvladovan in manipuliran, se tudi sedanji neoliberalni
svet zdi težko spremenljiv. Izkušnja šestdesetih pa nam govori o tem, da je
mogoče, da, poenostavljeno rečeno, vladajoča ideologija postane transpa
rentna v svoji lažnosti. Njena »realnost«, ki se vzpostavlja prav s pomočjo
agensov imaginarnosti, torej z verjetjem državljank in državljanov v njeno
21
državah ali celo znotraj držav. Vendar pa so prav pojavi takih emancipativ
nih pobud, med katerimi sta izstopala Illicheva in Freirejeva, pomenili že
kar epistemološko pomagalo za definiranje problemov in za prilagajanje
pedagoških konceptov specifičnim okoljem. Vsi ti koncepti in včasih eks
perimenti ohranjajo svojo zgodovinsko pomembnost in so lahko še vedno
celo globalno inspirativni. Navsezadnje tudi idej Pestalozzija ali Deweyja
niso nikjer dosledno implementirali, a to ne zmanjšuje njunega pomena
v zgodovini edukacijskih teorij, zgledov in praks. V tem pogledu torej ni
pomembno samo to, koliko so zamisli in ideje šestdesetih dejansko im
plementirali v izobraževalne prakse. Ni toliko pomembno celo to, koliko
so bile – kot je pokazal Lasch v svoji kritiki – posamezne radikalne zah
teve v osnovi zmotne ali koliko so se sprevrgle prav v praksah, ki so jih in
tegrirali v sistemske okvire družbe, o kateri npr. Vercellone (2007) govori
kot o »kognitivnem kapitalizmu«. Kozmopolitizem šestdesetih v post
industrijski strukturi postaja močno prilagojeni agens globalizma in se je
sprevrgel, glede na svoj izvirni univerzalizem v kontekstu delovanja meha
nizmov globalnega trga in dušeče »konkurence«, v orodje globalnega ka
pitala. Tudi posameznih zmot, ki pa jih je vendar vodila ideja osvoboditve,
kakršna je bila berljiva glede na označevalce, ki jih danes ni več, ne kaže
podcenjevati kot izkustvenih in interpretacijskih referenc. Ne nazadnje,
perspektiva podvojene paradigme dialektike razsvetljenstva se prav s tem,
da spodleti, vpiše v tokove družbenih katastrof in nazadovanj, iz katerih
ni mogoče iziti brez spomina na nekoč zanimive in mobilizirajoče ideje.
Nekaj pa je gotovo, kar lahko vidim kot udeleženec študentskih gi
banj: po nekako dveh desetletjih razprav, vzajemnih obtoževanj in pre
mišljevanj o takratnih dogodkih in o njihovem rezultatu kot »porazu«
se je začel proces sistematizacije idej, artefaktov, pojmov in, ne nazadnje,
zgodovinskih pomenov »revolucije 1968«. Če pustim ob strani medijsko
poantirane podobe, zvoke (glasbo), vsebinsko praznjenje v svojem času
zvenečih parol in poenostavljene »mladostniške« imaginarije hipijev, je
po petdesetih letih vendarle postalo jasno, da gibanja in ideje šestdesetih
niso proizvedla poraza, ampak so zdaj tisti spomin, glede katerega se lah
ko opredeljuje nova kritična napetost s tako imenovano realnostjo. Tako,
kot se je takratni poznoindustrijski trojno razdeljeni svet – na sfero soci
alizma, sfero svobodnega sveta in sfero plenjenju izpostavljenega tretjega
sveta – zdel definitivno prežet z ideologijami in represijami in se je kot tak
kazal kot povsem obvladovan in manipuliran, se tudi sedanji neoliberalni
svet zdi težko spremenljiv. Izkušnja šestdesetih pa nam govori o tem, da je
mogoče, da, poenostavljeno rečeno, vladajoča ideologija postane transpa
rentna v svoji lažnosti. Njena »realnost«, ki se vzpostavlja prav s pomočjo
agensov imaginarnosti, torej z verjetjem državljank in državljanov v njeno
21
