Page 17 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 17
d. štrajn ■ šestdeseta leta dvajsetega stoletja in izobraževanje
bolj malo znana, je Illicheva kritika močno javno odmevala in morda lah
ko ugibamo, da je tudi zato vsaj nekoliko vplivala na procese reform šol
stva v sedemdesetih letih; seveda ne tako, da bi v njih prevladovala, ampak
tako, da je navdihovala tiste, ki so se tehnokratskim reakcijam na »osvo
bajanje« izobraževanja kakorkoli že neuspešno upirali.
Freire
Na velikem simpoziju o Paulu Freireju l. 2012 je njegova življenjska sopo
tnica Nita, ki je tudi sama dejavna na področjih njegove pedagogike ter
andragogike, na kratko povzela njegovo teorijo:
Freirevska teorija vključuje politiko, »antropolitičnost« in etničnost ter
posledično »estetičnost« v razumevanju dejanja iskanja znanja, branja
sveta in delovanja v njem (Araújo Freire, 2015: str. xvii–xviii).
Za razliko od Illicha je bil Freire bolj poudarjeno tudi praktik izobraževa
nja in iskalec pozitivnih alternativ v izobraževanju. V tem pogledu so se v
tovrstno pedagoško zgodovino vpisali zlasti njegovi izobraževalni podvi
gi na področju izobraževanja depriviligiranih odraslih v Braziliji. Nadalje
njegovo koncepcijo uokvirja antikolonialna drža, v kateri se je strinjal s
takrat v kritični sociologiji ter med aktivisti v šestdesetih letih vplivnim
Frantzem Fanonom. Njegovo delo Pedagogika zatiranih (Pedagogy of the
Opressed), ki je prvič izšlo v angleškem prevodu l. 1972, je postalo osrednje
besedilo alternativnih izobraževalnih gibanj in referenca za vse poznejše
kritične pedagogike. Osrednja metafora njegove kritike vzgoje in izobra
ževanja je izražena v sintagmi »bančniško izobraževanje« (banking edu-
cation), ki temelji na narativnem posredovanju vsebin pasivnim učencem,
v katere se le-te nalagajo:
Izobraževanje tako postane dejanje deponiranja, v katerem so učenci
depozitarji, učitelj pa je vlagatelj. Namesto komuniciranja učitelj izdaja
sporočila in vlaga depozite, ki jih učenci potrpežljivo prejemajo, si jih za
pomnijo in ponavljajo. To je »bančni« koncept izobraževanja, v katerem
dovoljeni obseg dejavnosti učencev zajema samo sprejemanje, polaganje
in shranjevanje vlog (Freire, 2005: str. 72).
Temu nasproti je Freire postavil svoj pristop kritičnega izobra
ževanja za kritično mišljenje, ki ga je poimenoval »ozaveščevanje«
(conscientizaçāo).4 V samem postopku poučevanja naj bi se razrešil odnos
nasprotja učitelj – učenec v odnos, v katerem sta učitelj in učenec oba oboje.
Ta poanta libertarne pedagogike, včasih oklicane tudi za antipedagogiko,
4 Freire je v uvodu k angleškemu prevodu to svojo kurikularno kategorijo navajal citatno v
portugalščini, da bi poudaril njen specifični pomen. Sicer pa v angleščini uporabljajo neko
15
bolj malo znana, je Illicheva kritika močno javno odmevala in morda lah
ko ugibamo, da je tudi zato vsaj nekoliko vplivala na procese reform šol
stva v sedemdesetih letih; seveda ne tako, da bi v njih prevladovala, ampak
tako, da je navdihovala tiste, ki so se tehnokratskim reakcijam na »osvo
bajanje« izobraževanja kakorkoli že neuspešno upirali.
Freire
Na velikem simpoziju o Paulu Freireju l. 2012 je njegova življenjska sopo
tnica Nita, ki je tudi sama dejavna na področjih njegove pedagogike ter
andragogike, na kratko povzela njegovo teorijo:
Freirevska teorija vključuje politiko, »antropolitičnost« in etničnost ter
posledično »estetičnost« v razumevanju dejanja iskanja znanja, branja
sveta in delovanja v njem (Araújo Freire, 2015: str. xvii–xviii).
Za razliko od Illicha je bil Freire bolj poudarjeno tudi praktik izobraževa
nja in iskalec pozitivnih alternativ v izobraževanju. V tem pogledu so se v
tovrstno pedagoško zgodovino vpisali zlasti njegovi izobraževalni podvi
gi na področju izobraževanja depriviligiranih odraslih v Braziliji. Nadalje
njegovo koncepcijo uokvirja antikolonialna drža, v kateri se je strinjal s
takrat v kritični sociologiji ter med aktivisti v šestdesetih letih vplivnim
Frantzem Fanonom. Njegovo delo Pedagogika zatiranih (Pedagogy of the
Opressed), ki je prvič izšlo v angleškem prevodu l. 1972, je postalo osrednje
besedilo alternativnih izobraževalnih gibanj in referenca za vse poznejše
kritične pedagogike. Osrednja metafora njegove kritike vzgoje in izobra
ževanja je izražena v sintagmi »bančniško izobraževanje« (banking edu-
cation), ki temelji na narativnem posredovanju vsebin pasivnim učencem,
v katere se le-te nalagajo:
Izobraževanje tako postane dejanje deponiranja, v katerem so učenci
depozitarji, učitelj pa je vlagatelj. Namesto komuniciranja učitelj izdaja
sporočila in vlaga depozite, ki jih učenci potrpežljivo prejemajo, si jih za
pomnijo in ponavljajo. To je »bančni« koncept izobraževanja, v katerem
dovoljeni obseg dejavnosti učencev zajema samo sprejemanje, polaganje
in shranjevanje vlog (Freire, 2005: str. 72).
Temu nasproti je Freire postavil svoj pristop kritičnega izobra
ževanja za kritično mišljenje, ki ga je poimenoval »ozaveščevanje«
(conscientizaçāo).4 V samem postopku poučevanja naj bi se razrešil odnos
nasprotja učitelj – učenec v odnos, v katerem sta učitelj in učenec oba oboje.
Ta poanta libertarne pedagogike, včasih oklicane tudi za antipedagogiko,
4 Freire je v uvodu k angleškemu prevodu to svojo kurikularno kategorijo navajal citatno v
portugalščini, da bi poudaril njen specifični pomen. Sicer pa v angleščini uporabljajo neko
15
