Page 24 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 24
šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4
totalnost, pa lahko razpade. Dokler se ne odpre taka transparentnost, pa
neoliberalizem vsekakor učinkuje na orientacijo posameznika v svetu, ki
v okviru redukcije subjektivnosti, napačno poimenovane za »individua
lizem«, nima prav veliko manevrskega prostora za avtonomno moralno
presojo, ki jo hočeš-nočeš, ujet v shemo »kognitivne disonance«, prilaga
ja svojemu razumevanju imperativa uspešnosti.
Kognitivna disonanca je tako skupaj s samoprevaro še en zelo uspešen
mehanizem, ki posameznikom in posameznicam omogoča prilagajanje
moralnih standardov na način, da so v skladu z njihovim ravnanjem
(Gruškovnik, 2017: str. 67).
V tej točki lahko pomislimo na še en vse bolj očitno spodleteli in še vedno
trajajoči projekt tako imenovane državljanske vzgoje, ki se v zadnjih dveh
desetletjih skuša nadaljevati z inovacijo »globalne državljanske vzgoje«.
Veliki upi – še zlasti po padcu berlinskega zidu – v državljansko vzgojo,
ki je v devetdesetih letih v Veliki Britaniji namesto civics postala citizen-
ship education, so vse bolj izneverjeni. V promocijo državljanske vzgoje na
podlagi človekovih pravic, konceptov liberalne demokracije in multikul
turnosti so tudi meddržavne institucije (npr. EU, UNESCO, Svet Evrope)
vložile veliko sredstev, če ne govorimo o intelektualnih prispevkih šte
vilnih raziskovalnih in univerzitetnih centrov, nevladnih organizacij in
posameznih uspelih eksperimentov. Toda evidenca o spodletelosti kon
cepta je neizprosna. Množični evropski negativni odnos do migrantov, ki
je že blizu robu holokavstovske mentalitete, in volilni uspehi radikalno
desnih političnih formacij v Evropi in povsod po svetu opozarjajo na izos
tanek zaželenega učinka državljanske vzgoje. Čeprav ni dvoma, da je za
to krivo tudi sprevrženo nacionalno implementiranje tovrstne vzgoje na
podlagi identitarnih ideologij, pa je treba začeti govoriti o tem, da gre tudi
za temeljno nemoč koncepta. Le-to smo izkusili tudi v šestdesetih letih.
Toda po drugi plati velja, da je bila povojna generacija ljudi do takrat naj
bolje in najbolj množično izobražena. Lahko rečemo, da šola ne zmore
vseh nalog, ki ji jih naložimo ali jo za njih zadolžimo, toda vedno je vred
no vsaj poskusiti, kot so to počeli v šestdesetih in sedemdesetih letih prej
šnjega stoletja. Razočaranja šolskih inovatorjev spričo neuspelih poskusov
so še vedno boljša kot slaba vest, ker »nismo niti poskusili«.
Literatura
Althusser, L. (1976) Idéologie et appareils idéologiques d’État. (Notes pour
une récherche). V: Althusser L. Positions 1964–1975. Paris: Les Éditions
sociales, str. 67–125.
22
totalnost, pa lahko razpade. Dokler se ne odpre taka transparentnost, pa
neoliberalizem vsekakor učinkuje na orientacijo posameznika v svetu, ki
v okviru redukcije subjektivnosti, napačno poimenovane za »individua
lizem«, nima prav veliko manevrskega prostora za avtonomno moralno
presojo, ki jo hočeš-nočeš, ujet v shemo »kognitivne disonance«, prilaga
ja svojemu razumevanju imperativa uspešnosti.
Kognitivna disonanca je tako skupaj s samoprevaro še en zelo uspešen
mehanizem, ki posameznikom in posameznicam omogoča prilagajanje
moralnih standardov na način, da so v skladu z njihovim ravnanjem
(Gruškovnik, 2017: str. 67).
V tej točki lahko pomislimo na še en vse bolj očitno spodleteli in še vedno
trajajoči projekt tako imenovane državljanske vzgoje, ki se v zadnjih dveh
desetletjih skuša nadaljevati z inovacijo »globalne državljanske vzgoje«.
Veliki upi – še zlasti po padcu berlinskega zidu – v državljansko vzgojo,
ki je v devetdesetih letih v Veliki Britaniji namesto civics postala citizen-
ship education, so vse bolj izneverjeni. V promocijo državljanske vzgoje na
podlagi človekovih pravic, konceptov liberalne demokracije in multikul
turnosti so tudi meddržavne institucije (npr. EU, UNESCO, Svet Evrope)
vložile veliko sredstev, če ne govorimo o intelektualnih prispevkih šte
vilnih raziskovalnih in univerzitetnih centrov, nevladnih organizacij in
posameznih uspelih eksperimentov. Toda evidenca o spodletelosti kon
cepta je neizprosna. Množični evropski negativni odnos do migrantov, ki
je že blizu robu holokavstovske mentalitete, in volilni uspehi radikalno
desnih političnih formacij v Evropi in povsod po svetu opozarjajo na izos
tanek zaželenega učinka državljanske vzgoje. Čeprav ni dvoma, da je za
to krivo tudi sprevrženo nacionalno implementiranje tovrstne vzgoje na
podlagi identitarnih ideologij, pa je treba začeti govoriti o tem, da gre tudi
za temeljno nemoč koncepta. Le-to smo izkusili tudi v šestdesetih letih.
Toda po drugi plati velja, da je bila povojna generacija ljudi do takrat naj
bolje in najbolj množično izobražena. Lahko rečemo, da šola ne zmore
vseh nalog, ki ji jih naložimo ali jo za njih zadolžimo, toda vedno je vred
no vsaj poskusiti, kot so to počeli v šestdesetih in sedemdesetih letih prej
šnjega stoletja. Razočaranja šolskih inovatorjev spričo neuspelih poskusov
so še vedno boljša kot slaba vest, ker »nismo niti poskusili«.
Literatura
Althusser, L. (1976) Idéologie et appareils idéologiques d’État. (Notes pour
une récherche). V: Althusser L. Positions 1964–1975. Paris: Les Éditions
sociales, str. 67–125.
22
