Page 197 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 197
. sardoč ■ radikalizacija in nasilni ekstremizem: teorije, politike in koncepti
Kljub nedvoumni jasnosti sporočila, da je vsakršno spodbujanje so
vraštva, rasizma, nestrpnosti ter ostalih diskiriminatornih praks (še po
sebej do marginalnih oz. deprivilegiranih družbenih skupin) moralno
nesprejemljivo, je treba omejitev svobode izražanja v primeru prepove
di sovražn ega govora (tudi zaradi vse prej kot enoznačnih učinkov) mi
sliti v vsej njeni kompleksnosti in protislovnosti. Zadevo dodatno zaplete
tudi dejstvo, da se zaradi enostranskega oz. dvoumnega odziva politike na
spodbujanje sovraštva, rasizma, nestrpnosti ter ostalih diskiriminatornih
praks moralni argument zoper sovražni govor – najmočnejše orožje iz ar
zenala »prohibicionistične« politike zoper omejevanje svobode izražanja
– sprevrže v moraliziranje.
Tudi v primeru radikalizacije in nasilnega ekstremizma ima »inter
vencionistična« politika potencialno negativne učinke, saj lahko določene
posameznike marginalizira in vodi v socialno izključenost. Omejevanje,
poseganje ali prepoved praks, ki sodijo v nabor dejavnikov tveganja za ra
dikalizacijo je z vidika t. i. »anglo-saksonskega« modela pravzaprav ne
sprejemljiva (tudi zaradi paternalističnih vzgibov), saj postavlja pod vpra
šaj tako avtonomijo posameznikov kakor tudi legitimnost oblasti.
Kot možen izhod iz dileme med »evropskim« in »anglosakson
skim« modelom Peter Neumann vpelje distinkcijo med »kognitivno«
ter »behavioristično« razsežnostjo radikalizacije (2013): kognitivna raz
sežnost je povezana predvsem s procesom radikalizacije posameznika,
npr. z indoktrinacijo ali ideologijo nasilja, medtem ko je behavioristič
na razsežnost povezana z dejanji, ki so posledica radikalizacije in pred
stavljajo kršitev zakonov oz. tistega, kar se tolerira. V obeh primerih gre
torej za temeljno razliko v tem, katera razsežnost radikalizacije je proble
matična, katera sredstva so oblastem na voljo pri spoprijemanju z njo ter
kako uskladiti cilje javnih politik, npr. kratkoročne (varnost) ali dolgo
ročne (socialna kohezija). V okviru spoprijemanja z radikalizacijo in na
silnim ekstremizmom je eden od osnovnih problemov torej v tem, kako
potencialno omejevanje svobode posameznika v imenu zagotavljanja var
nosti in stabilnosti (t. i. »varnostna paradigma«) pravzaprav utemeljiti.
Radikalizacija, spletna socialna omrežja in »moralna
panika«
Kakor izpostavljajo avtorji poročila Radicalization: The Role of the
Internet,12 je radikalizacija kot proces preobrazbe posameznika (t. i. kon
fliktna »socializacija«) doživela korenito spremembo z internetom, s
12 Celotno poročilo je dostopno na spletni strani https://www.counterextremism.org/ re
sources/ details/id/11/ppn-working-paper-radicalisation-the-role-of-the-internet.
195
Kljub nedvoumni jasnosti sporočila, da je vsakršno spodbujanje so
vraštva, rasizma, nestrpnosti ter ostalih diskiriminatornih praks (še po
sebej do marginalnih oz. deprivilegiranih družbenih skupin) moralno
nesprejemljivo, je treba omejitev svobode izražanja v primeru prepove
di sovražn ega govora (tudi zaradi vse prej kot enoznačnih učinkov) mi
sliti v vsej njeni kompleksnosti in protislovnosti. Zadevo dodatno zaplete
tudi dejstvo, da se zaradi enostranskega oz. dvoumnega odziva politike na
spodbujanje sovraštva, rasizma, nestrpnosti ter ostalih diskiriminatornih
praks moralni argument zoper sovražni govor – najmočnejše orožje iz ar
zenala »prohibicionistične« politike zoper omejevanje svobode izražanja
– sprevrže v moraliziranje.
Tudi v primeru radikalizacije in nasilnega ekstremizma ima »inter
vencionistična« politika potencialno negativne učinke, saj lahko določene
posameznike marginalizira in vodi v socialno izključenost. Omejevanje,
poseganje ali prepoved praks, ki sodijo v nabor dejavnikov tveganja za ra
dikalizacijo je z vidika t. i. »anglo-saksonskega« modela pravzaprav ne
sprejemljiva (tudi zaradi paternalističnih vzgibov), saj postavlja pod vpra
šaj tako avtonomijo posameznikov kakor tudi legitimnost oblasti.
Kot možen izhod iz dileme med »evropskim« in »anglosakson
skim« modelom Peter Neumann vpelje distinkcijo med »kognitivno«
ter »behavioristično« razsežnostjo radikalizacije (2013): kognitivna raz
sežnost je povezana predvsem s procesom radikalizacije posameznika,
npr. z indoktrinacijo ali ideologijo nasilja, medtem ko je behavioristič
na razsežnost povezana z dejanji, ki so posledica radikalizacije in pred
stavljajo kršitev zakonov oz. tistega, kar se tolerira. V obeh primerih gre
torej za temeljno razliko v tem, katera razsežnost radikalizacije je proble
matična, katera sredstva so oblastem na voljo pri spoprijemanju z njo ter
kako uskladiti cilje javnih politik, npr. kratkoročne (varnost) ali dolgo
ročne (socialna kohezija). V okviru spoprijemanja z radikalizacijo in na
silnim ekstremizmom je eden od osnovnih problemov torej v tem, kako
potencialno omejevanje svobode posameznika v imenu zagotavljanja var
nosti in stabilnosti (t. i. »varnostna paradigma«) pravzaprav utemeljiti.
Radikalizacija, spletna socialna omrežja in »moralna
panika«
Kakor izpostavljajo avtorji poročila Radicalization: The Role of the
Internet,12 je radikalizacija kot proces preobrazbe posameznika (t. i. kon
fliktna »socializacija«) doživela korenito spremembo z internetom, s
12 Celotno poročilo je dostopno na spletni strani https://www.counterextremism.org/ re
sources/ details/id/11/ppn-working-paper-radicalisation-the-role-of-the-internet.
195
