Page 199 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 199
. sardoč ■ radikalizacija in nasilni ekstremizem: teorije, politike in koncepti
»moralne panike«, ki je neposredno povezana z islamofobijo (Humphrey,
2007; Morgan in Poynting, 2016). V kontekstu brutalnosti terorističnih
napadov ter njihove frekvence predstavlja medijsko poročanje o teroristič
nih napadih »šolski primer« moralne panike. V veliki večini teh prime
rov – kakor opozarja Charles Krinsky – moralno paniko sprožijo
alarmantne medijske zgodbe, ki jim sledijo striktni zakoni in javne politi
ke ter pretirano ali napačno usmerjena pozornost javnosti, tesnoba, strah
ali jeza do zaznane grožnje socialnemu redu (Krinsky, 2013: str. 1).
Enega od t. i. »stranskih učinov« moralne panike, ki je spremljajoč po
jav terorističnih napadov ter ostalih dogodkov, povezanih z islamofobijo
(npr. t. i. »begunska kriza«), predstavljajo tudi populistična gibanja (npr.
Pegida v Nemčiji) in politične stranke (npr. Zlata zora v Grčiji).
V okviru t. i. »spletne« razsežnosti radikalizacije in nasilnega ek
stremizma je treba ločiti dve različni strategiji, in sicer 1) t. i. »pasivno«
strategijo ter 2) t. i. »proaktivno« strategijo. »Pasivna« strategija ima v
prvi vrsti namen izvajati monitoring oz. omejiti dostop do »teroristič
nih« spletnih strani. Tudi zato so iniciative nekaterih članic EU usmer
jene v uvajanje internetnega nadzora, npr. iniciativa Nemčije »Check
the Web«16 ter iniciativa Velike Britanije »Counter-Terrorism Internet
Referral Unit«. Prav zato preseneča dejstvo, da ostaja poleg tehničnih in
logističnih ovir pri vzpostavitvi učinkovitega sistema nadzora ena od naj
hujših ovir pri spopadanju s problematiko radikalizacije in IKT-ja pred
vsem pomanjkljiv pravni in normativni okvir, saj je Konvencija Sveta
Evrope o kibernetski kriminaliteti edini mednarodni pravno zavezujoči
dokument, ki to problematiko ureja.
Na drugi strani pa ima »proaktivna« strategija namen okrepiti oza
veščanje o različnih vidikih procesa radikalizacije kot tudi delegitimirati
radikalizacijo v očeh t. i. »ranljivih« posameznikov oz. posameznikov, ki
sodijo v skupino »tveganja«. Tukaj je treba omeniti zlasti Mrežo EU za
ozaveščanje o radikalizaciji (Radicalisation Awareness Network), kjer je
poseben poudarek namenjen problematiki interneta in socialnih omrežij
kot platforme za radikalizacijo.17 Za razliko od »klasičnih« oblik urjenja
posameznikov in njihove radikalizacije (t. i. »tabori«) nove tehnologije
zaobidejo možnost fizičnega nevtraliziranja oz. uničenja. Eno od možnih
16 Dodatne informacije o iniciativi Nemčije »Check the Web« v času njenega predse
dovanja EU so dostopne na spletni strani https://register.consilium.europa.eu/doc/
srv?l=EN&f=ST% 208457%202007% 20REV%203.
17 Dodatne informacije o Mreži za ozaveščanje o radikalizaciji (RAN) so dostopne na splet
ni strani EU za področje migracij in notranjih zadev (https://ec.europa.eu/home-affairs/
what-we-do/networks/radicalisation_awareness_network_en).
197
»moralne panike«, ki je neposredno povezana z islamofobijo (Humphrey,
2007; Morgan in Poynting, 2016). V kontekstu brutalnosti terorističnih
napadov ter njihove frekvence predstavlja medijsko poročanje o teroristič
nih napadih »šolski primer« moralne panike. V veliki večini teh prime
rov – kakor opozarja Charles Krinsky – moralno paniko sprožijo
alarmantne medijske zgodbe, ki jim sledijo striktni zakoni in javne politi
ke ter pretirano ali napačno usmerjena pozornost javnosti, tesnoba, strah
ali jeza do zaznane grožnje socialnemu redu (Krinsky, 2013: str. 1).
Enega od t. i. »stranskih učinov« moralne panike, ki je spremljajoč po
jav terorističnih napadov ter ostalih dogodkov, povezanih z islamofobijo
(npr. t. i. »begunska kriza«), predstavljajo tudi populistična gibanja (npr.
Pegida v Nemčiji) in politične stranke (npr. Zlata zora v Grčiji).
V okviru t. i. »spletne« razsežnosti radikalizacije in nasilnega ek
stremizma je treba ločiti dve različni strategiji, in sicer 1) t. i. »pasivno«
strategijo ter 2) t. i. »proaktivno« strategijo. »Pasivna« strategija ima v
prvi vrsti namen izvajati monitoring oz. omejiti dostop do »teroristič
nih« spletnih strani. Tudi zato so iniciative nekaterih članic EU usmer
jene v uvajanje internetnega nadzora, npr. iniciativa Nemčije »Check
the Web«16 ter iniciativa Velike Britanije »Counter-Terrorism Internet
Referral Unit«. Prav zato preseneča dejstvo, da ostaja poleg tehničnih in
logističnih ovir pri vzpostavitvi učinkovitega sistema nadzora ena od naj
hujših ovir pri spopadanju s problematiko radikalizacije in IKT-ja pred
vsem pomanjkljiv pravni in normativni okvir, saj je Konvencija Sveta
Evrope o kibernetski kriminaliteti edini mednarodni pravno zavezujoči
dokument, ki to problematiko ureja.
Na drugi strani pa ima »proaktivna« strategija namen okrepiti oza
veščanje o različnih vidikih procesa radikalizacije kot tudi delegitimirati
radikalizacijo v očeh t. i. »ranljivih« posameznikov oz. posameznikov, ki
sodijo v skupino »tveganja«. Tukaj je treba omeniti zlasti Mrežo EU za
ozaveščanje o radikalizaciji (Radicalisation Awareness Network), kjer je
poseben poudarek namenjen problematiki interneta in socialnih omrežij
kot platforme za radikalizacijo.17 Za razliko od »klasičnih« oblik urjenja
posameznikov in njihove radikalizacije (t. i. »tabori«) nove tehnologije
zaobidejo možnost fizičnega nevtraliziranja oz. uničenja. Eno od možnih
16 Dodatne informacije o iniciativi Nemčije »Check the Web« v času njenega predse
dovanja EU so dostopne na spletni strani https://register.consilium.europa.eu/doc/
srv?l=EN&f=ST% 208457%202007% 20REV%203.
17 Dodatne informacije o Mreži za ozaveščanje o radikalizaciji (RAN) so dostopne na splet
ni strani EU za področje migracij in notranjih zadev (https://ec.europa.eu/home-affairs/
what-we-do/networks/radicalisation_awareness_network_en).
197
