Page 194 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 194
šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4
ekstremna pozicija še ni radikalna ter da vsak radikalizirani posameznik
ni nujno tudi že terorist (predpostavka o neekvivalenci). Poleg pojasnjeval
ne funkcije imajo ti modeli tudi funkcijo detektiranja radikalizacije po
sameznikov oz. njihovega profiliranja, npr. da posameznik, ki je na kate
ri izmed začetnih stopenj radikalizacije, že sodi v t. i. »rizično« skupino.
Hkrati se v okviru razprav o procesu radikalizacije pojavljajo tudi
t. i. modeli pojasnjevanja dejavnikov odbijanja in privlačevanja (ang.
»push–pull«), ki naj bi pojasnili tudi samo dinamiko procesa radikaliza
cije. V ospredje namreč prihaja premestitev poudarka na viktimizacijo po
sameznikov, ki gredo skozi proces radikalizacije: t. i. »psihopatologija«
radikalizacije temelji namreč v veliki meri prav na preučevanju teroriz
ma. Kakor v knjigi Radicalization in Western Europe opozarjata Carolin
Görzig in Khaled Al-Hashimi, psihološke teorije v veliki meri spregledajo
kontekstualno razsežnost ter strukturne dejavnike procesa radikalizacije,
saj so »nezmožne pojasniti spremembe: napako, ki si jo delijo s pristopi ra
cionalne izbire«. Mesta oz. lokacije, ki jih teroristi izbirajo za izvedbo na
pada, npr. koncertni dvorani v Manchestru in Parizu, letališče v Bruslju,
nakupovalno središče v Münchnu itn., so namreč redefinirala – kakor
opozarjajo nekateri avtorji – tudi prostorsko razsežnost urbanih središč.
Obenem je treba izpostaviti, da osrednje vprašanje radikalizacije
ni substantivno (»kaj je radikalizacija«), temveč vprašanje, ki ga v knjigi
Extremism, Radicalisation and Security postavi Julian Richards, in sicer
»zakaj se določeni posamezniki v naši družbi odločijo, da se proti svojim
sosedom usmerijo z ekstremnim nasiljem« (2017: str. viii) oz. kakor je iz
postavil tudi publicist Kenan Malik:
/Z/akaj je za toliko pametnih in iznajdljivih mladih ideologija, ki zago
varja množična obglavljenja in suženjsko delo, bolj privlačna kot karkoli
drugega, kar jim družba ponuja? (Malik, 2015).
Poleg t. i. »motivacijskega« vprašanja (zakaj) pa se je treba v okviru raz
prave o problematiki radikalizacije preusmeriti tudi k vprašanju »kako«,
ki pomaga – kakor opozarjata Görzig in Al-Hashimi – »preprečiti obto
ževalno naravo vprašanja zakaj« (2015: str. 2). V okviru procesa radikali
zacije namreč pride tudi do prehoda v stanje »mi vs. oni«, ki predstavlja
enega od izhodišč konfliktne različnosti oz. različnosti nasploh.10 Le-ta –
kakor je v knjigi Diversity and Distrust opozoril Stephen Macedo – nam
reč velja za »izvorni problem sodobne politike« (Macedo, 2000: str. 28).
Hkrati je problematika radikalizacije in nasilnega ekstremizma
opozorila na dva ločena problema in s tem premestila poudarek v okviru
10 Za celovito predstavitev problematike sprejemanja in vključevanja različnosti v proces
vzgoje in izobraževanja, glej Sardoč (2011).
192
ekstremna pozicija še ni radikalna ter da vsak radikalizirani posameznik
ni nujno tudi že terorist (predpostavka o neekvivalenci). Poleg pojasnjeval
ne funkcije imajo ti modeli tudi funkcijo detektiranja radikalizacije po
sameznikov oz. njihovega profiliranja, npr. da posameznik, ki je na kate
ri izmed začetnih stopenj radikalizacije, že sodi v t. i. »rizično« skupino.
Hkrati se v okviru razprav o procesu radikalizacije pojavljajo tudi
t. i. modeli pojasnjevanja dejavnikov odbijanja in privlačevanja (ang.
»push–pull«), ki naj bi pojasnili tudi samo dinamiko procesa radikaliza
cije. V ospredje namreč prihaja premestitev poudarka na viktimizacijo po
sameznikov, ki gredo skozi proces radikalizacije: t. i. »psihopatologija«
radikalizacije temelji namreč v veliki meri prav na preučevanju teroriz
ma. Kakor v knjigi Radicalization in Western Europe opozarjata Carolin
Görzig in Khaled Al-Hashimi, psihološke teorije v veliki meri spregledajo
kontekstualno razsežnost ter strukturne dejavnike procesa radikalizacije,
saj so »nezmožne pojasniti spremembe: napako, ki si jo delijo s pristopi ra
cionalne izbire«. Mesta oz. lokacije, ki jih teroristi izbirajo za izvedbo na
pada, npr. koncertni dvorani v Manchestru in Parizu, letališče v Bruslju,
nakupovalno središče v Münchnu itn., so namreč redefinirala – kakor
opozarjajo nekateri avtorji – tudi prostorsko razsežnost urbanih središč.
Obenem je treba izpostaviti, da osrednje vprašanje radikalizacije
ni substantivno (»kaj je radikalizacija«), temveč vprašanje, ki ga v knjigi
Extremism, Radicalisation and Security postavi Julian Richards, in sicer
»zakaj se določeni posamezniki v naši družbi odločijo, da se proti svojim
sosedom usmerijo z ekstremnim nasiljem« (2017: str. viii) oz. kakor je iz
postavil tudi publicist Kenan Malik:
/Z/akaj je za toliko pametnih in iznajdljivih mladih ideologija, ki zago
varja množična obglavljenja in suženjsko delo, bolj privlačna kot karkoli
drugega, kar jim družba ponuja? (Malik, 2015).
Poleg t. i. »motivacijskega« vprašanja (zakaj) pa se je treba v okviru raz
prave o problematiki radikalizacije preusmeriti tudi k vprašanju »kako«,
ki pomaga – kakor opozarjata Görzig in Al-Hashimi – »preprečiti obto
ževalno naravo vprašanja zakaj« (2015: str. 2). V okviru procesa radikali
zacije namreč pride tudi do prehoda v stanje »mi vs. oni«, ki predstavlja
enega od izhodišč konfliktne različnosti oz. različnosti nasploh.10 Le-ta –
kakor je v knjigi Diversity and Distrust opozoril Stephen Macedo – nam
reč velja za »izvorni problem sodobne politike« (Macedo, 2000: str. 28).
Hkrati je problematika radikalizacije in nasilnega ekstremizma
opozorila na dva ločena problema in s tem premestila poudarek v okviru
10 Za celovito predstavitev problematike sprejemanja in vključevanja različnosti v proces
vzgoje in izobraževanja, glej Sardoč (2011).
192
