Page 193 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 193
. sardoč ■ radikalizacija in nasilni ekstremizem: teorije, politike in koncepti
posledično torej tudi že (potencialni) terrorist. V okviru te interpretacije
se radikalizacija – kakor opozarjata Bartlett in Miller – »pogosto obrav
nava kot predpogoj oz. prvi korak na poti proti terorizmu« (2012: str. 1).
Druga predpostavka je neposredno povezana s procesi sproprijemanja z
radikalizacijo, saj naj bi njena indoktrinacijska moč ovirala oz. onemogo
čala posameznikovo deradikalizacijo in vrnitev v »normalno« življenje.
Hkrati je treba pojmovanje procesa radikalizacije razdeliti na t. i. 1)
»sprožilec«, ki proces oz. t. i. »pot«, »stopnišče« ali »dvigalo« radi
kalizacije tudi požene (individualna raven), ter 2) družbene dejavnike,
ki na proces radikalizacije (vsaj posredno) vplivajo (kontekstualna raven).
Hkrati se v razpravah o dejavnikih, ki naj bi vplivali na proces radikali
zacije (tudi) kot procesa alienacije, pojavlja t. i. »kavzalna« interpretaci
ja. Le-ta radikalizacijo pojmuje kot »deviantno« reakcijo na dejavnike,
ki vplivajo na proces preobrazbe, in temelji na predpostavki, da na pro
ces radikalizacije vplivajo predvsem družbene okoliščine, in sicer revšči
na, izključenost ter marginalizacija in alienacija nedominantnih družbe
nih skupin oz. posameznikov ali celo njihova neposredna diskriminacija
in stigmatizacija. Vsem modelom, ki so del »kavzalne interpretacije«, je
skupna »viktimizacija« radikaliziranih posameznikov. Kakor je izposta
vljeno v strategiji britanske vlade Prevent, radikalizacijo poganja
ideologija, ki spodbuja uporabo nasilja; /…/ ter osebnostne ranljivosti in
posebni lokalni dejavniki, ki to ideologijo – zaradi različnih razlogov –
naredijo tako privlačno kot tudi prepričljivo«.
Glede na kompleksnost procesa radikalizacije in nasilnega ekstre
mizma so bili artikulirani različni modeli radikalizacije (Mandel, 2009;
Precht, 2007; Sageman, 2008; Silber & Bhatt, 2007; Veldhuis in Staun,
2009), ki naj bi sam proces radikalizacije ustrezno uokvirili oz. pojasnili.
Vsem tem modelom so skupne štiri generične stopnje procesa radikaliza
cije, in sicer 1) predradikalizacija; 2) identifikacija; 3) indoktrinacija ter 4)
spreobrnitev oz. »jihadizacija«. Prav tako je štiri faze radikalizacije iden
tificiral tudi Marc Sageman v knjigi Leaderless Jihad: Terror Networks
in the Twenty-First Century, in sicer 1) moralno ogorčenje; 2) zaznava
nje ogroženosti islama; 3) skladnost moralnega ogorčenja z osebnimi
izkušnjami ter 4) mobilizacija preko omrežij.
Skozi prispodobo oz. model »stopnišča« (Moghaddam, 2005) je
proces radikalizacije opredeljen kot enodimenzionalen in linearen proces
med dvema točkama. Radikalizacija kot proces preobrazbe je torej del is
tega kontinuuma. Tudi zato je radikalizacijo nujno treba misliti (in razu
meti) kot (vsaj) dva ločena procesa, in sicer 1) nasilno ter 2) nenasilno ra
dikalizacijo (Bartlett in Miller, 2012), kar potrjuje tudi dejstvo, da vsaka
191
posledično torej tudi že (potencialni) terrorist. V okviru te interpretacije
se radikalizacija – kakor opozarjata Bartlett in Miller – »pogosto obrav
nava kot predpogoj oz. prvi korak na poti proti terorizmu« (2012: str. 1).
Druga predpostavka je neposredno povezana s procesi sproprijemanja z
radikalizacijo, saj naj bi njena indoktrinacijska moč ovirala oz. onemogo
čala posameznikovo deradikalizacijo in vrnitev v »normalno« življenje.
Hkrati je treba pojmovanje procesa radikalizacije razdeliti na t. i. 1)
»sprožilec«, ki proces oz. t. i. »pot«, »stopnišče« ali »dvigalo« radi
kalizacije tudi požene (individualna raven), ter 2) družbene dejavnike,
ki na proces radikalizacije (vsaj posredno) vplivajo (kontekstualna raven).
Hkrati se v razpravah o dejavnikih, ki naj bi vplivali na proces radikali
zacije (tudi) kot procesa alienacije, pojavlja t. i. »kavzalna« interpretaci
ja. Le-ta radikalizacijo pojmuje kot »deviantno« reakcijo na dejavnike,
ki vplivajo na proces preobrazbe, in temelji na predpostavki, da na pro
ces radikalizacije vplivajo predvsem družbene okoliščine, in sicer revšči
na, izključenost ter marginalizacija in alienacija nedominantnih družbe
nih skupin oz. posameznikov ali celo njihova neposredna diskriminacija
in stigmatizacija. Vsem modelom, ki so del »kavzalne interpretacije«, je
skupna »viktimizacija« radikaliziranih posameznikov. Kakor je izposta
vljeno v strategiji britanske vlade Prevent, radikalizacijo poganja
ideologija, ki spodbuja uporabo nasilja; /…/ ter osebnostne ranljivosti in
posebni lokalni dejavniki, ki to ideologijo – zaradi različnih razlogov –
naredijo tako privlačno kot tudi prepričljivo«.
Glede na kompleksnost procesa radikalizacije in nasilnega ekstre
mizma so bili artikulirani različni modeli radikalizacije (Mandel, 2009;
Precht, 2007; Sageman, 2008; Silber & Bhatt, 2007; Veldhuis in Staun,
2009), ki naj bi sam proces radikalizacije ustrezno uokvirili oz. pojasnili.
Vsem tem modelom so skupne štiri generične stopnje procesa radikaliza
cije, in sicer 1) predradikalizacija; 2) identifikacija; 3) indoktrinacija ter 4)
spreobrnitev oz. »jihadizacija«. Prav tako je štiri faze radikalizacije iden
tificiral tudi Marc Sageman v knjigi Leaderless Jihad: Terror Networks
in the Twenty-First Century, in sicer 1) moralno ogorčenje; 2) zaznava
nje ogroženosti islama; 3) skladnost moralnega ogorčenja z osebnimi
izkušnjami ter 4) mobilizacija preko omrežij.
Skozi prispodobo oz. model »stopnišča« (Moghaddam, 2005) je
proces radikalizacije opredeljen kot enodimenzionalen in linearen proces
med dvema točkama. Radikalizacija kot proces preobrazbe je torej del is
tega kontinuuma. Tudi zato je radikalizacijo nujno treba misliti (in razu
meti) kot (vsaj) dva ločena procesa, in sicer 1) nasilno ter 2) nenasilno ra
dikalizacijo (Bartlett in Miller, 2012), kar potrjuje tudi dejstvo, da vsaka
191
