Page 202 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 202
šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4
V njih poseben poudarek namenjajo predvsem naslednjim aktivnostim,
in sicer so to: sodelovanje z lokalno skupnostjo, programi opolnomočenja
posameznikov in družin; okrepitev sodelovanja s civilno družbo; razvoj
spletnih interaktivnih orodij za protiradikalizacijo ter deradikalizacijo;
kampanije ozaveščanja javnosti o problematiki radikalizacije; programi
premostitev razkoraka z uporabo dialoga itn.19 V okviru procesa protira
dikalizacije, deradikalizacije in protipolarizacije naj bi bila posebna po
zornost namenjena vprašanju državljanskih vrlin, saj radikalizacija zani
ka pluralnost vrednot, demokratično politično ureditev kot tudi liberalno
pojmovanje svobode posameznika. Procese protiradikalizacije, deradika
lizacije in protipolarizacije je torej nujno treba misliti kot dvosmerni pro
ces, kjer ciljna skupina niso zgolj in samo radikalizirani posamezniki in
njihovo neposredno okolje (npr. sovrstniki in prijatelji, družinski člani
itn.), temveč tudi večinska populacija.
Premestitev poudarka
Kljub konsenzu, da predstavlja radikalizacija »grožnjo politični, ekonom
ski, družbeni in kulturni varnosti, zaznamuje razpravo o tem, kaj točno
je radikalizacija, precejšnja stopnja konceptualne zmede« (Baker-Beall et
al., 2015: str. 5) To gre nenazadnje pripisati tudi dejstvu, da je problema
tika radikalizacije v širši okvir razprav o nasilnem ekstremizmu in tero
rizmu prinesla spremembe na (vsaj) dveh ločenih ravneh, in sicer na t. i.
»strateški« ter na t. i. »vsebinski« ravni, in tako postavila pod vprašaj t.
i. »tradicionalno« pojmovanje varnosti kot socialnega konstrukta, ki je
vpet v razmerje med državami (klasičen primer je varnostna problemati
ka v obdobju t. i. »hladne vojne«) (Miah, 2017). Radikalizacija kot pro
ces »uporabe nasilja za doseganje političnih, ideloških ali verskih ciljev«
(norveški akcijski načrt), ki zaobjema vse, »kar se dogaja, preden eksplo
dira bomba« (what goes on before the bomb goes off ) (Neumann, 2013), je
torej vse prej kot enoznačen proces. Na »vsebinski« ravni gre premestitev
poudarka predvsem v smeri iskanja razlogov za radikalizacijo, saj veljajo
diskriminacija, revščina oz. občutek drugorazrednega statusa nasploh za
pomembne dejavnike radikalizacije (Sageman, 2008). Osnovno substan
tivno vprašanje »kaj je radikalizacija«20 sta tako zamenjali motivacijsko
19 Predstavitev zbirke primerov RAN je dostopna na spletni strani https://ec.europa.eu/
home-affairs/sites/homeaffairs/files/what-we-do/networks/radicalisation_awareness_
network/ran-best-practices/docs/collection_of_approaches_lessons_learned_and_
practices_en.pdf .
20 Vprašanje ‚kaj je radikalizacija» ponuja vrsto alternativ glede same opredelitve, in sicer da
radikalizacijo označuje uporaba nasilja, sprejemanje določenih idej itn.
200
V njih poseben poudarek namenjajo predvsem naslednjim aktivnostim,
in sicer so to: sodelovanje z lokalno skupnostjo, programi opolnomočenja
posameznikov in družin; okrepitev sodelovanja s civilno družbo; razvoj
spletnih interaktivnih orodij za protiradikalizacijo ter deradikalizacijo;
kampanije ozaveščanja javnosti o problematiki radikalizacije; programi
premostitev razkoraka z uporabo dialoga itn.19 V okviru procesa protira
dikalizacije, deradikalizacije in protipolarizacije naj bi bila posebna po
zornost namenjena vprašanju državljanskih vrlin, saj radikalizacija zani
ka pluralnost vrednot, demokratično politično ureditev kot tudi liberalno
pojmovanje svobode posameznika. Procese protiradikalizacije, deradika
lizacije in protipolarizacije je torej nujno treba misliti kot dvosmerni pro
ces, kjer ciljna skupina niso zgolj in samo radikalizirani posamezniki in
njihovo neposredno okolje (npr. sovrstniki in prijatelji, družinski člani
itn.), temveč tudi večinska populacija.
Premestitev poudarka
Kljub konsenzu, da predstavlja radikalizacija »grožnjo politični, ekonom
ski, družbeni in kulturni varnosti, zaznamuje razpravo o tem, kaj točno
je radikalizacija, precejšnja stopnja konceptualne zmede« (Baker-Beall et
al., 2015: str. 5) To gre nenazadnje pripisati tudi dejstvu, da je problema
tika radikalizacije v širši okvir razprav o nasilnem ekstremizmu in tero
rizmu prinesla spremembe na (vsaj) dveh ločenih ravneh, in sicer na t. i.
»strateški« ter na t. i. »vsebinski« ravni, in tako postavila pod vprašaj t.
i. »tradicionalno« pojmovanje varnosti kot socialnega konstrukta, ki je
vpet v razmerje med državami (klasičen primer je varnostna problemati
ka v obdobju t. i. »hladne vojne«) (Miah, 2017). Radikalizacija kot pro
ces »uporabe nasilja za doseganje političnih, ideloških ali verskih ciljev«
(norveški akcijski načrt), ki zaobjema vse, »kar se dogaja, preden eksplo
dira bomba« (what goes on before the bomb goes off ) (Neumann, 2013), je
torej vse prej kot enoznačen proces. Na »vsebinski« ravni gre premestitev
poudarka predvsem v smeri iskanja razlogov za radikalizacijo, saj veljajo
diskriminacija, revščina oz. občutek drugorazrednega statusa nasploh za
pomembne dejavnike radikalizacije (Sageman, 2008). Osnovno substan
tivno vprašanje »kaj je radikalizacija«20 sta tako zamenjali motivacijsko
19 Predstavitev zbirke primerov RAN je dostopna na spletni strani https://ec.europa.eu/
home-affairs/sites/homeaffairs/files/what-we-do/networks/radicalisation_awareness_
network/ran-best-practices/docs/collection_of_approaches_lessons_learned_and_
practices_en.pdf .
20 Vprašanje ‚kaj je radikalizacija» ponuja vrsto alternativ glede same opredelitve, in sicer da
radikalizacijo označuje uporaba nasilja, sprejemanje določenih idej itn.
200
