Page 200 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 200
šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4
rešitev v boju proti novim tehnologijam v procesu radikalizacije – kakor
predlagajo avtorji poročila Radicalization: The Role of the Internet (2011,
str. 8) – predstavlja politika ničelne tolerance. Glede na dejstvo, da ima ta
pristop k reševanju družbenih problemov vrsto negativnih učinkov, se v
spoprijemanju s problematiko radikalizacije išče iskanje bolj »pragmatič
nih« rešitev. Tudi zato je v okviru procesa protiradikalizacije poseben po
udarek namenjen t. i. »nasprotnim zgodbam«, s katerimi naj bi opozorili
na razkorak v kredibilnosti (credibility gap) »radikalnih« spletnih stra
ni ter spletnih strani novinarskih agencij ter ostalih »klasičnih« medijev.
Kljub dejstvu, da imajo spletna socialna omrežja pomembno vlogo
v samem procesu radikalizacije, so hkrati pomemben dejavnik v procesu
spoprijemanja z le-tem. Čeprav je vsaka od posameznih razsežnosti pro
cesa radikalizacije v veliki meri še vedno odvisna od neposrednega stika
posameznikov, imajo spletna socialna omrežja ter IKT nasploh vse večjo
vlogo pri vsakem od zgoraj izpostavljenih elementov. S tem so tudi priča
kovanja do programov protiradikalizacije toliko večja, saj so nove tehno
logije eno od taktično najpomembnejših »bojnih polj« v spoprijemanju s
problematiko radikalizacije in nasilnega ekstremizma. Kljub izjemnemu
vplivu se v okviru uporabe IKT-ja uporabniki soočajo tudi z nekaterimi
omejitvami samih orodij, ki jih uporabljajo v okviru procesa radikalizaci
je, npr. s pomanjkanjem odprtost in transparentnosti.
Protiradikalizacija, deradikalizacija in protipolarizacija
Pri spoprijemanju z radikalizacijo je treba razlikovati med dvema ločeni
ma strategijama, ki jo je predlagala Delovna skupina ZN o radikalizaciji
in ekstremizmu, ki vodita k terorizmu, in sicer sta to 1) »deradikalizacija«
ter 2) »protiradikalizacija«. Le-ta deradikalizacijo opredeli kot
programe, ki so usmerjeni proti že radikaliziranim posameznikom s
ciljem, da bi jih ponovno vključilo v družbo ali vsaj odvračalo od nasilja.
Na drugi strani pa protiradikalizacijo opredeli kot
paket družbenih, političnih, pravnih, izobraževalnih ter ekonomskih
programov, ki so posebej namenjeni preprečevanju nezadovoljstva (po
možnosti že radikaliziranih) posameznikov, ki prečkajo črto in postane
jo teroristi.
V okviru programov protiradikalizacije, deradikalizacije in protipo
larizacije velja izpostaviti program britanske vlade Prevent, ki je del širše
strategije Contest (vzpostavljene leta 2006) in ima tri osnovne cilje, in si
cer: 1) postaviti pod vprašaj ideologijo, ki podpira terorizem, ter tiste, ki ga
spodbujajo; 2) zaščito ranljivih posameznikov in družbenih skupin ter 3)
198
rešitev v boju proti novim tehnologijam v procesu radikalizacije – kakor
predlagajo avtorji poročila Radicalization: The Role of the Internet (2011,
str. 8) – predstavlja politika ničelne tolerance. Glede na dejstvo, da ima ta
pristop k reševanju družbenih problemov vrsto negativnih učinkov, se v
spoprijemanju s problematiko radikalizacije išče iskanje bolj »pragmatič
nih« rešitev. Tudi zato je v okviru procesa protiradikalizacije poseben po
udarek namenjen t. i. »nasprotnim zgodbam«, s katerimi naj bi opozorili
na razkorak v kredibilnosti (credibility gap) »radikalnih« spletnih stra
ni ter spletnih strani novinarskih agencij ter ostalih »klasičnih« medijev.
Kljub dejstvu, da imajo spletna socialna omrežja pomembno vlogo
v samem procesu radikalizacije, so hkrati pomemben dejavnik v procesu
spoprijemanja z le-tem. Čeprav je vsaka od posameznih razsežnosti pro
cesa radikalizacije v veliki meri še vedno odvisna od neposrednega stika
posameznikov, imajo spletna socialna omrežja ter IKT nasploh vse večjo
vlogo pri vsakem od zgoraj izpostavljenih elementov. S tem so tudi priča
kovanja do programov protiradikalizacije toliko večja, saj so nove tehno
logije eno od taktično najpomembnejših »bojnih polj« v spoprijemanju s
problematiko radikalizacije in nasilnega ekstremizma. Kljub izjemnemu
vplivu se v okviru uporabe IKT-ja uporabniki soočajo tudi z nekaterimi
omejitvami samih orodij, ki jih uporabljajo v okviru procesa radikalizaci
je, npr. s pomanjkanjem odprtost in transparentnosti.
Protiradikalizacija, deradikalizacija in protipolarizacija
Pri spoprijemanju z radikalizacijo je treba razlikovati med dvema ločeni
ma strategijama, ki jo je predlagala Delovna skupina ZN o radikalizaciji
in ekstremizmu, ki vodita k terorizmu, in sicer sta to 1) »deradikalizacija«
ter 2) »protiradikalizacija«. Le-ta deradikalizacijo opredeli kot
programe, ki so usmerjeni proti že radikaliziranim posameznikom s
ciljem, da bi jih ponovno vključilo v družbo ali vsaj odvračalo od nasilja.
Na drugi strani pa protiradikalizacijo opredeli kot
paket družbenih, političnih, pravnih, izobraževalnih ter ekonomskih
programov, ki so posebej namenjeni preprečevanju nezadovoljstva (po
možnosti že radikaliziranih) posameznikov, ki prečkajo črto in postane
jo teroristi.
V okviru programov protiradikalizacije, deradikalizacije in protipo
larizacije velja izpostaviti program britanske vlade Prevent, ki je del širše
strategije Contest (vzpostavljene leta 2006) in ima tri osnovne cilje, in si
cer: 1) postaviti pod vprašaj ideologijo, ki podpira terorizem, ter tiste, ki ga
spodbujajo; 2) zaščito ranljivih posameznikov in družbenih skupin ter 3)
198
