Page 201 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 201
. sardoč ■ radikalizacija in nasilni ekstremizem: teorije, politike in koncepti
podporo sektorjem ter inštitucijam, kjer obstaja tveganje za radikalizacijo.
Tako pri preprečevanju radikalizacije kot tudi pri ponovni reintegraciji ra
dikaliziranih posameznikov imajo ključno vlogo vzgoja in izobraževanje
ter tudi civilnodružbena gibanja, ki zagotavljajo t. i. »izhodne progra
me« (exit programs). Kakor izpostavljajo avtorji poročila Comparative
Evaluation Framework for Counter Radicalization, imajo intervencijski
programi protiradikalizacije namen predvsem krepitev skupne identitete,
zmanjšati »integracijski« razkorak med t. i. »mainstreamom« ter radi
kaliziranimi posamezniki ali družbenimi skupinami (npr. alienacijo) itn.
(2010: str. 4–5). Prav ti programi namreč opozarjajo na fenomen kulturne
distance in konfliktne različnosti, ki velja za enega ključnih dejavnikov ra
dikalizacije: eden od »sprožilcev« radikalizacije je namreč neidentifika
cija posameznikov, ki so v procesu radikalizacije s t. i. »mainstreamom«
družbe.
Kljub temu pa je treba programe protiradikalizacije – kakor opozar
jajo nekateri avtorji (npr. Tannock in Sukarieh, 2015) – misliti (in razu
meti) tudi v okviru neoliberalnih izobraževalnih politik. Le-te na podlagi
varnostnih groženj stabilnosti sodobnih pluralnih družb (t. i. »argument
nujnosti«) prinašajo korenite spremembe v sisteme vzgoje in izobraževa
nja na širšem vsebinskem področju pedagoške pravičnosti (O'Donnell,
2017). Prioritetni programi so prav zaradi njihove nujnosti (t. i. »feno
men gašenja požara«) pogosto obratnosorazmerno povezani z jasnimi cil
ji. Hkrati imajo t. i. »intervencionistične« politike pogosto tudi negativ
ne posledice, ki jih najbolje opiše t. i. »doktrina dvojnega učinka«: poleg
pozitivnega in predvidenega oz. načrtovanega učinka določene politike
se pojavi tudi negativen in nenačrtovan učinek, ki v veliki večini prime
rov celo odtehta pozitivni učinek. Prav programi protiradikalizacije ima
jo namreč pogosto (vsaj) dva negativna učinka, in sicer 1) diskriminatorno
obravnavanje manjšin in ostalih marginalnih skupin ter 2) omejevanje dr
žavljanskih pravic in svoboščin.
Tudi zato je v ospredju priprava celovitih in uravnoteženih strate
gij, programov, akcijskih načrtov, iniciativ ter manifestov spoprijemanja
oz. preprečevanja radikalizacije, ki vodi k nasilnemu ekstremizmu ali te
rorizmu kot tudi k boljšemu sodelovanju in medsebojni koordinaciji tako
vladnih sektorjev kot tudi civilnodružbenih akterjev. Številne članice
EU18 kot tudi ostale države (vključno z državami, ki niso članice EU, npr.
Norveška, Kanada itn.) imajo take strategije, programe itn. že vrsto let.
18 Informacije o strategijah članic EU za preprečevanje in boj proti radikalizaciji, ki vodi k
nasilnemu ekstremizmu ali terorizmu, ter strategije boja proti terorizmu so dostopne na
spletni strani https://ec.europa.eu/home-affairs/what-we-do/networks/radicalisation_
awareness _network/ran-and-member-states/repository_en.
199
podporo sektorjem ter inštitucijam, kjer obstaja tveganje za radikalizacijo.
Tako pri preprečevanju radikalizacije kot tudi pri ponovni reintegraciji ra
dikaliziranih posameznikov imajo ključno vlogo vzgoja in izobraževanje
ter tudi civilnodružbena gibanja, ki zagotavljajo t. i. »izhodne progra
me« (exit programs). Kakor izpostavljajo avtorji poročila Comparative
Evaluation Framework for Counter Radicalization, imajo intervencijski
programi protiradikalizacije namen predvsem krepitev skupne identitete,
zmanjšati »integracijski« razkorak med t. i. »mainstreamom« ter radi
kaliziranimi posamezniki ali družbenimi skupinami (npr. alienacijo) itn.
(2010: str. 4–5). Prav ti programi namreč opozarjajo na fenomen kulturne
distance in konfliktne različnosti, ki velja za enega ključnih dejavnikov ra
dikalizacije: eden od »sprožilcev« radikalizacije je namreč neidentifika
cija posameznikov, ki so v procesu radikalizacije s t. i. »mainstreamom«
družbe.
Kljub temu pa je treba programe protiradikalizacije – kakor opozar
jajo nekateri avtorji (npr. Tannock in Sukarieh, 2015) – misliti (in razu
meti) tudi v okviru neoliberalnih izobraževalnih politik. Le-te na podlagi
varnostnih groženj stabilnosti sodobnih pluralnih družb (t. i. »argument
nujnosti«) prinašajo korenite spremembe v sisteme vzgoje in izobraževa
nja na širšem vsebinskem področju pedagoške pravičnosti (O'Donnell,
2017). Prioritetni programi so prav zaradi njihove nujnosti (t. i. »feno
men gašenja požara«) pogosto obratnosorazmerno povezani z jasnimi cil
ji. Hkrati imajo t. i. »intervencionistične« politike pogosto tudi negativ
ne posledice, ki jih najbolje opiše t. i. »doktrina dvojnega učinka«: poleg
pozitivnega in predvidenega oz. načrtovanega učinka določene politike
se pojavi tudi negativen in nenačrtovan učinek, ki v veliki večini prime
rov celo odtehta pozitivni učinek. Prav programi protiradikalizacije ima
jo namreč pogosto (vsaj) dva negativna učinka, in sicer 1) diskriminatorno
obravnavanje manjšin in ostalih marginalnih skupin ter 2) omejevanje dr
žavljanskih pravic in svoboščin.
Tudi zato je v ospredju priprava celovitih in uravnoteženih strate
gij, programov, akcijskih načrtov, iniciativ ter manifestov spoprijemanja
oz. preprečevanja radikalizacije, ki vodi k nasilnemu ekstremizmu ali te
rorizmu kot tudi k boljšemu sodelovanju in medsebojni koordinaciji tako
vladnih sektorjev kot tudi civilnodružbenih akterjev. Številne članice
EU18 kot tudi ostale države (vključno z državami, ki niso članice EU, npr.
Norveška, Kanada itn.) imajo take strategije, programe itn. že vrsto let.
18 Informacije o strategijah članic EU za preprečevanje in boj proti radikalizaciji, ki vodi k
nasilnemu ekstremizmu ali terorizmu, ter strategije boja proti terorizmu so dostopne na
spletni strani https://ec.europa.eu/home-affairs/what-we-do/networks/radicalisation_
awareness _network/ran-and-member-states/repository_en.
199
