Page 195 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 195
. sardoč ■ radikalizacija in nasilni ekstremizem: teorije, politike in koncepti
razprav o sprejemanju in vključevanju različnosti. Na eni strani je v ospred
je postavila problematiko kulturne distance, ki je neposredno povezana
s problematiko ekstremizma oz. odstopanja od t. i. »mainstreama«. Na
drugi strani pa je odprla vprašanje konfliktne različnosti, ki zahteve po
sprejemanju in vključevanju različnosti uokviri v t. i. »varnostno para
digmo«, ki zagotavljanju varnosti podredi vse ostale cilje in postavi pod
vprašaj nekatere izmed osnovnih postulatov liberalnega pojmovanja svo
bode posameznika kot tudi človekovih pravic nasploh.
Problematika radikalizacije in nasilnega ekstremizma je prav tako
vnesla dodatno razsežnost, ki jo »standardna« razprava o multikultura
lizmu – v veliki meri – pušča ob strani, in sicer t. i. »multikulturalizem
strahu« (Levy, 2000) ter s tem povezano nezaupanje in predvsem strah
pred pripadniki drugačne vere: oba sta neposredno prisotna v islamofo
biji. Za razliko od t. i. »klasičnega« pojmovanja rasizma pa islamofobi
ja kot oblika neorasizma legitimnost potencialne diskriminacije v veliki
meri utemeljuje v verskem in ekonomskem diskurzu. Prav tukaj pa nasto
pita dva paradoksa, ki razkrivata problematičnost neorasizma, in sicer 1)
paradoks svobode ter 2) paradoks odprtih mej. Za zagovornike neolibera
lizma sta namreč svoboda ter prosti pretok kapitala, blaga in ljudi osnovni
predpostavki delovanja sodobnih pluralnih družb.
Svoboda izražanja, sovražni govor in meje tolerance:
primer radikalizacije
Zadevo dodatno zaplete dejstvo, da je problematika radikalizacije in nasil
nega ekstremizma neposredno povezana z vprašanjem svobode izražanja,
saj je – podobno kot v primeru sovražnega govora – tudi pri spoprijema
nju z radikalizacijo treba razlikovati med t. i. »evropskim« in »anglo-
saks onskim« modelom (Neumann, 2013). Kako torej misliti (in razume
ti) problematiko radikalizacije v okviru razmerja med svobodo izražanja
in sovražnim govorom?
Tako zgodovinsko kakor tudi konceptualno velja svoboda izražanja
namreč za eno od temeljnih svoboščin, ki jo povezujemo s sodobnim poj
movanjem državljanstva, kakor tudi za eno najpomembnejših načel de
mokratične družbe. Svoboda izražanja, kot je v svoji knjižici Free Speech
izpostavil angleški filozof Nigel Warburton, je »v samem središču demo
kracije oz. osnovna človekova pravica in njena zaščita je znak civilizira
ne in strpne družbe«. To potrjuje tudi osrednja vloga, ki jo ima v vseh
pomembnejših mednarodnih dokumentih, vključno s Splošno deklaraci-
jo o človekovih pravicah (19. člen) ter Evropsko konvencijo o človekovih pra-
vicah (10. člen). Tudi zato ji v panteonu sodobne politične teorije pripa
da osredn je mesto, saj velja – kakor opozarjajo številni strokovnjaki – za
193
razprav o sprejemanju in vključevanju različnosti. Na eni strani je v ospred
je postavila problematiko kulturne distance, ki je neposredno povezana
s problematiko ekstremizma oz. odstopanja od t. i. »mainstreama«. Na
drugi strani pa je odprla vprašanje konfliktne različnosti, ki zahteve po
sprejemanju in vključevanju različnosti uokviri v t. i. »varnostno para
digmo«, ki zagotavljanju varnosti podredi vse ostale cilje in postavi pod
vprašaj nekatere izmed osnovnih postulatov liberalnega pojmovanja svo
bode posameznika kot tudi človekovih pravic nasploh.
Problematika radikalizacije in nasilnega ekstremizma je prav tako
vnesla dodatno razsežnost, ki jo »standardna« razprava o multikultura
lizmu – v veliki meri – pušča ob strani, in sicer t. i. »multikulturalizem
strahu« (Levy, 2000) ter s tem povezano nezaupanje in predvsem strah
pred pripadniki drugačne vere: oba sta neposredno prisotna v islamofo
biji. Za razliko od t. i. »klasičnega« pojmovanja rasizma pa islamofobi
ja kot oblika neorasizma legitimnost potencialne diskriminacije v veliki
meri utemeljuje v verskem in ekonomskem diskurzu. Prav tukaj pa nasto
pita dva paradoksa, ki razkrivata problematičnost neorasizma, in sicer 1)
paradoks svobode ter 2) paradoks odprtih mej. Za zagovornike neolibera
lizma sta namreč svoboda ter prosti pretok kapitala, blaga in ljudi osnovni
predpostavki delovanja sodobnih pluralnih družb.
Svoboda izražanja, sovražni govor in meje tolerance:
primer radikalizacije
Zadevo dodatno zaplete dejstvo, da je problematika radikalizacije in nasil
nega ekstremizma neposredno povezana z vprašanjem svobode izražanja,
saj je – podobno kot v primeru sovražnega govora – tudi pri spoprijema
nju z radikalizacijo treba razlikovati med t. i. »evropskim« in »anglo-
saks onskim« modelom (Neumann, 2013). Kako torej misliti (in razume
ti) problematiko radikalizacije v okviru razmerja med svobodo izražanja
in sovražnim govorom?
Tako zgodovinsko kakor tudi konceptualno velja svoboda izražanja
namreč za eno od temeljnih svoboščin, ki jo povezujemo s sodobnim poj
movanjem državljanstva, kakor tudi za eno najpomembnejših načel de
mokratične družbe. Svoboda izražanja, kot je v svoji knjižici Free Speech
izpostavil angleški filozof Nigel Warburton, je »v samem središču demo
kracije oz. osnovna človekova pravica in njena zaščita je znak civilizira
ne in strpne družbe«. To potrjuje tudi osrednja vloga, ki jo ima v vseh
pomembnejših mednarodnih dokumentih, vključno s Splošno deklaraci-
jo o človekovih pravicah (19. člen) ter Evropsko konvencijo o človekovih pra-
vicah (10. člen). Tudi zato ji v panteonu sodobne politične teorije pripa
da osredn je mesto, saj velja – kakor opozarjajo številni strokovnjaki – za
193
