Page 191 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 191
. sardoč ■ radikalizacija in nasilni ekstremizem: teorije, politike in koncepti
Epistemology of Extremism« je Russell Hardin izpostavil, da je ekstre
mizem v prvi vrsti »sociološka in ne samo psihološka zadeva« (Hardin,
2002: str. 4). Osredotočenost na skupino namreč »odpira vprašanje, kako
se ta prepričanja vcepljajo ter vzdržujejo« (Hardin, 2002: str. 4). Tudi zato
je ena od potencialno najustreznejših strategij spopadanja z indoktrinaci
jo, ki predstavlja »ideološko podstat ekstremizma« (Davies, 2015: str. 5),
kritično mišljenje. Le-to naj bi zmanjšalo t. i. »kritični deficit« (pomanj-
kanje kritičnega mišljenja), ki je v veliki meri rezultat (tudi) neoliberalnih
politik (Panjawi et al., 2018), ter okrepilo medijsko pismenost mladih in
hkrati tudi posredovalo »orodja« za analizo verskih in političnih vsebin
(Davies, 2009). Prav epistemološka razsežnost radikalizacije kot tudi eks
tremizma – v središču katerih je indoktrinacija – velja za spregledano raz
sežnost te problematike.
Proces radikalizacije, ki je neposredno povezan s pojavnimi oblika
mi nasilnega ekstremizma (vključno s terorističnimi napadi), lahko opre
delimo skozi dve različni interpretaciji, in sicer skozi 1) t. i »pozitivno«
ter 2) t. i. »negativno« interpretacijo. »Pozitivna« interpretacija radi
kalizacijo pojmuje v zelo ozkem pomenu kot proces preobrazbe »v okvi
ru katerega se posamezniki vključijo v dejanja političnega nasilja ali te
rorizma« (Baker-Beall et al., 2015: str. 4). Kakor v knjigi A Decade Lost:
Rethinking Radicalisation and Extremism opozarja Arun Kundnani, je
problematika radikalizacije
v praksi omejena na veliko ožje vprašanje: zakaj nekateri posamezni mus
limani podpirajo ekstremistično interpretacijo islama, ki vodi do nasilja
(Kundnani, 2015: str. 15–16).
»Negativna« interpretacija pa radikalizacijo pojmuje kot odstopanje od
družbenega mainstreama in s tem kot a priori negativno. Navkljub »de
viantni« naravi radikalizacije v njenem odstopanju od statusa quo le-ta v
okviru »negativne« opredelitve ostaja vrednostno nevtralna (Sedgwick,
2010).
Čeprav se tako radikalizacijo kot tudi terorizem nasploh pogosto
pojmuje kot »krajšnico« za doseganje političnih ciljev, ki jo praviloma
povezujemo z ideologijo islamizma, je radikalizacija – tako v teoriji ka
kor tudi v »praksi« – veliko bolj kompleksen fenomen. Npr. v sodobni
politični teoriji so nekatera pojmovanja, ki praviloma odstopajo od kla
sičnega ali prevladujočega razumevanja, označena za radikalna, npr. »ra
dikalni« egalitarizem. Podobno kot na področju preučevanja terorizma
(Nathanson, 2010; Primoratz, 2004) se torej tudi problematika radikali
zacije sooča s t. i. problemom »dvojnih standardov«, ki pripadnike manj
šinskih oz. marginaliziranih družbenih skupin stigmatizira kot radikalne.
189
Epistemology of Extremism« je Russell Hardin izpostavil, da je ekstre
mizem v prvi vrsti »sociološka in ne samo psihološka zadeva« (Hardin,
2002: str. 4). Osredotočenost na skupino namreč »odpira vprašanje, kako
se ta prepričanja vcepljajo ter vzdržujejo« (Hardin, 2002: str. 4). Tudi zato
je ena od potencialno najustreznejših strategij spopadanja z indoktrinaci
jo, ki predstavlja »ideološko podstat ekstremizma« (Davies, 2015: str. 5),
kritično mišljenje. Le-to naj bi zmanjšalo t. i. »kritični deficit« (pomanj-
kanje kritičnega mišljenja), ki je v veliki meri rezultat (tudi) neoliberalnih
politik (Panjawi et al., 2018), ter okrepilo medijsko pismenost mladih in
hkrati tudi posredovalo »orodja« za analizo verskih in političnih vsebin
(Davies, 2009). Prav epistemološka razsežnost radikalizacije kot tudi eks
tremizma – v središču katerih je indoktrinacija – velja za spregledano raz
sežnost te problematike.
Proces radikalizacije, ki je neposredno povezan s pojavnimi oblika
mi nasilnega ekstremizma (vključno s terorističnimi napadi), lahko opre
delimo skozi dve različni interpretaciji, in sicer skozi 1) t. i »pozitivno«
ter 2) t. i. »negativno« interpretacijo. »Pozitivna« interpretacija radi
kalizacijo pojmuje v zelo ozkem pomenu kot proces preobrazbe »v okvi
ru katerega se posamezniki vključijo v dejanja političnega nasilja ali te
rorizma« (Baker-Beall et al., 2015: str. 4). Kakor v knjigi A Decade Lost:
Rethinking Radicalisation and Extremism opozarja Arun Kundnani, je
problematika radikalizacije
v praksi omejena na veliko ožje vprašanje: zakaj nekateri posamezni mus
limani podpirajo ekstremistično interpretacijo islama, ki vodi do nasilja
(Kundnani, 2015: str. 15–16).
»Negativna« interpretacija pa radikalizacijo pojmuje kot odstopanje od
družbenega mainstreama in s tem kot a priori negativno. Navkljub »de
viantni« naravi radikalizacije v njenem odstopanju od statusa quo le-ta v
okviru »negativne« opredelitve ostaja vrednostno nevtralna (Sedgwick,
2010).
Čeprav se tako radikalizacijo kot tudi terorizem nasploh pogosto
pojmuje kot »krajšnico« za doseganje političnih ciljev, ki jo praviloma
povezujemo z ideologijo islamizma, je radikalizacija – tako v teoriji ka
kor tudi v »praksi« – veliko bolj kompleksen fenomen. Npr. v sodobni
politični teoriji so nekatera pojmovanja, ki praviloma odstopajo od kla
sičnega ali prevladujočega razumevanja, označena za radikalna, npr. »ra
dikalni« egalitarizem. Podobno kot na področju preučevanja terorizma
(Nathanson, 2010; Primoratz, 2004) se torej tudi problematika radikali
zacije sooča s t. i. problemom »dvojnih standardov«, ki pripadnike manj
šinskih oz. marginaliziranih družbenih skupin stigmatizira kot radikalne.
189
