Page 189 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 189
. sardoč ■ radikalizacija in nasilni ekstremizem: teorije, politike in koncepti
Nenazadnje so tudi v t. i. pariški deklaraciji,8 ki predstavlja enega od odzi
vov ministrov za izobraževanje članic EU na teroristične napade v Franciji
in na Danskem, med skupnimi »evropskimi« cilji na področju spoprije
manja s problematiko radikalizacije izpostavljene svoboda, pluralizem, to
leranca, pravičnost, solidarnost in nediskriminacija.
Glede na vrsto protislovij, napetosti in izzivov, ki jih odpira anali
za katerekoli izmed razsežnosti radikalizacije in nasilnega ekstremizma,
je njuno razumevanje selektivno oz. v najboljšem primeru nepopolno. To
nenazadnje potrjuje interdisciplinarna narava posameznih analiz te pro
blematike, npr. varnostna (Borum, 2011), politološka (Baker-Beall, 2015;
Kundnani, 2015), sociološka (Morgan in Poynting, 2016; Richards, 2017),
zgodovinska, religiološka (Miah, 2017), kulturološka (Githens-Mazer,
2012), psihološka (Koomen in Vand Der Pligt, 2016; Moghaddam, 2005),
edukacijska (Davies, 2015; Gereluk, 2012) in – v manjši meri posredn o
tudi – filozofska (Sedgwick, 2010).
Čeprav je radikalizacija – kot izpostavljata Kühle in Lindekilde –
»običajno opredeljena kot individualni in postopni proces spreminjanja
vedenja in prepričanj, ki – vsaj v teoriji – dajejo oblastem priložnost, da
jih identificirajo in posredujejo« (Kühle in Lindekilde, 2012: str. 1608), je
problematika radikalizacije vse prej kot enoznačna ali neproblematična.
Kakor v knjigi A Decade Lost: Rethinking Radicalisation and Extremism
opozarja Arun Kundnani, proces radikalizacije združuje vrsto različnih
fenomenov, npr. »nezadovoljstvo, alienacijo mladih, radikalno nesoglas
je, verski fundamentalizem, nagnjenost k nasilju« (Kundnani, 2015: str.
19). Čeprav je v Strategiji EU o notranji varnosti (EU Internal Security
Strategy in Action) radikalizacija opredeljena kot »zapleten pojav, v okvi
ru katerega posamezniki sprejmejo radikalno ideologijo, ki lahko vodi v
zavezanost terorističnim dejanjem«, je razmerje med radikalizacijo, na
silnim ekstremizmom in terorizmom vse prej kot enoznačno ali neproble
matično (Schmid, 2013). Predpostavka o neekvivalenci med radikalizaci
jo in terorizmom tako postavi pod vprašaj t. i. »kavzalno« interpretacijo
procesa radikalizacije kot »poti« (Bartlett in Miller, 2012) oz. »stopniš
ča« (Moghaddam, 2005). Tudi zato je »uokviranje« te problematike, ki
naj bi predstavljala ključne poudarke za spoprijemanje s problematiko ra
dikalizacije in nasilnega ekstremizma, toliko bolj pomembno.9
8 T. i. pariška deklaracija je bila sprejeta na neformalnem srečanju ministrov za izobraževanje
članic EU 17. marca 2015. Celotno besedilo deklaracije je dostopno na spletni strani http://
ec.europa.eu/dgs/education_culture/repository/education/news/2015/documents/citi
zenship-education-declaration_en.pdf .
9 Poleg spodaj predstavljenih tem velja v okviru spoprijemanja s problematiko radikalizacije
in nasilnega ekstremizma posebno pozornost nameniti še pojmom, kot so zaupanje, so
187
Nenazadnje so tudi v t. i. pariški deklaraciji,8 ki predstavlja enega od odzi
vov ministrov za izobraževanje članic EU na teroristične napade v Franciji
in na Danskem, med skupnimi »evropskimi« cilji na področju spoprije
manja s problematiko radikalizacije izpostavljene svoboda, pluralizem, to
leranca, pravičnost, solidarnost in nediskriminacija.
Glede na vrsto protislovij, napetosti in izzivov, ki jih odpira anali
za katerekoli izmed razsežnosti radikalizacije in nasilnega ekstremizma,
je njuno razumevanje selektivno oz. v najboljšem primeru nepopolno. To
nenazadnje potrjuje interdisciplinarna narava posameznih analiz te pro
blematike, npr. varnostna (Borum, 2011), politološka (Baker-Beall, 2015;
Kundnani, 2015), sociološka (Morgan in Poynting, 2016; Richards, 2017),
zgodovinska, religiološka (Miah, 2017), kulturološka (Githens-Mazer,
2012), psihološka (Koomen in Vand Der Pligt, 2016; Moghaddam, 2005),
edukacijska (Davies, 2015; Gereluk, 2012) in – v manjši meri posredn o
tudi – filozofska (Sedgwick, 2010).
Čeprav je radikalizacija – kot izpostavljata Kühle in Lindekilde –
»običajno opredeljena kot individualni in postopni proces spreminjanja
vedenja in prepričanj, ki – vsaj v teoriji – dajejo oblastem priložnost, da
jih identificirajo in posredujejo« (Kühle in Lindekilde, 2012: str. 1608), je
problematika radikalizacije vse prej kot enoznačna ali neproblematična.
Kakor v knjigi A Decade Lost: Rethinking Radicalisation and Extremism
opozarja Arun Kundnani, proces radikalizacije združuje vrsto različnih
fenomenov, npr. »nezadovoljstvo, alienacijo mladih, radikalno nesoglas
je, verski fundamentalizem, nagnjenost k nasilju« (Kundnani, 2015: str.
19). Čeprav je v Strategiji EU o notranji varnosti (EU Internal Security
Strategy in Action) radikalizacija opredeljena kot »zapleten pojav, v okvi
ru katerega posamezniki sprejmejo radikalno ideologijo, ki lahko vodi v
zavezanost terorističnim dejanjem«, je razmerje med radikalizacijo, na
silnim ekstremizmom in terorizmom vse prej kot enoznačno ali neproble
matično (Schmid, 2013). Predpostavka o neekvivalenci med radikalizaci
jo in terorizmom tako postavi pod vprašaj t. i. »kavzalno« interpretacijo
procesa radikalizacije kot »poti« (Bartlett in Miller, 2012) oz. »stopniš
ča« (Moghaddam, 2005). Tudi zato je »uokviranje« te problematike, ki
naj bi predstavljala ključne poudarke za spoprijemanje s problematiko ra
dikalizacije in nasilnega ekstremizma, toliko bolj pomembno.9
8 T. i. pariška deklaracija je bila sprejeta na neformalnem srečanju ministrov za izobraževanje
članic EU 17. marca 2015. Celotno besedilo deklaracije je dostopno na spletni strani http://
ec.europa.eu/dgs/education_culture/repository/education/news/2015/documents/citi
zenship-education-declaration_en.pdf .
9 Poleg spodaj predstavljenih tem velja v okviru spoprijemanja s problematiko radikalizacije
in nasilnega ekstremizma posebno pozornost nameniti še pojmom, kot so zaupanje, so
187
