Page 14 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 14
šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4
učinkov po koncu intenzivnih dogajanj. Predvsem me zanimajo Lascheve
kritike na eni strani neizbežno pomanjkljivih revolucionarnih konceptov
in že vidnih nasprotnih reakcij institucionalnih agensov, ki so se kazale že
pred odkritim prodorom neoliberalizma, na drugi strani.
Svoboda in izobraževanje
Čeprav se je večina konfliktov v polju vzgoje in izobraževanja odvijala na
univerzah, pa so nastajale mnoge nove izobraževalne ideje za demokratič
no, svobodno in dostopno učenje na vseh ravneh, pri čemer so bile številne
pobude za novo vlogo izobraževanja iz šestdesetih in sedemdesetih let ka
sneje dejansko zatrte, cenzurirane ali tudi preprosto pozabljene – zlasti po
tem, ko se je uveljavila neoliberalno neokonservativna preobrazba druž
beno-ekonomskega sistema v metropolah in kasneje pravzaprav na ravni
celotnega globalnega okolja. Med mnogimi gibanji, praksami in idejami
alternativnega izobraževanja so v šestdesetih in še dolgo v sedemdesetih
letih najbolj odmevale koncepcije vsaj dveh reprezentativnih, še vedno ne
pozabljenih, pedagoških mislecev in praktikov, ki sta se lotila vprašanj o
poslanstvu šolstva in o njegovem emancipativnem potencialu. Ivan Illich
in Paulo Freire sta bila teoretika in reformatorja izobraževanja, ki sta vsak
po svoje »naddoločila« nove iniciative v ugodnem revolucionarnem oko
lju šestdesetih predvsem na področjih osnovnega izobraževanja, ki sta ga
razumela, kajpak v soglasju z izvirno razsvetljenjsko paradigmo, v njego
vi funkciji reduciranja neenakosti družbenih skupin in posameznikov v
procesih družbene reprodukcije. Posebnost pedagoških mislecev, prakti
kov in reformatorjev (med njimi tudi mnogih pristašev doktrin Illicha in
Freireja) glede na mnoga prejšnja alternativna pedagoška gibanja in alter
nativne šolske modele, na katere so se v nekaterih pogledih tudi navezova
li, pa je predvsem njihova izrecnejša politična profiliranost v konkretni na
vezavi na civilna in politična gibanja tistega časa.2
Če je skupna točka med obema avtorjema, ki me tukaj malo bolj za
nimata in ki sta v letih, ko so se pobude za spremembe razširile v različne
družbene sfere, postala prava pedagoška guruja, postavljanje svobode kot
centralnega pojma vzgoje in izobraževanja, pa se sami koncepciji tudi raz
likujeta, kar pa ne pomeni, da si temeljno nasprotujeta. Tu se ne ukvar
jam s tem, da je poleg takih osvobodilnih pedagogik, kakršni sta nazor
no zastopala omenjena teoretika in aktivista, hkrati obstajalo preučevanje
2 Tu ne mislim samo na najbolj znana in medijsko razvpita gibanja proti vojni v Indokini in
proti neokolonialni politiki v tretjem svetu, ampak tudi na gibanja v okviru »seksualne
revolucije«, v katere jedru se je izoblikoval moderni feminizem. Prišteti je treba še druga
gibanja v navezavi na marginalizirane skupine in tudi na novo oblikovana klasična politična
gibanja v okviru nove levice, npr. anarhizem, prenovljeni marksizem in podobna.
12
učinkov po koncu intenzivnih dogajanj. Predvsem me zanimajo Lascheve
kritike na eni strani neizbežno pomanjkljivih revolucionarnih konceptov
in že vidnih nasprotnih reakcij institucionalnih agensov, ki so se kazale že
pred odkritim prodorom neoliberalizma, na drugi strani.
Svoboda in izobraževanje
Čeprav se je večina konfliktov v polju vzgoje in izobraževanja odvijala na
univerzah, pa so nastajale mnoge nove izobraževalne ideje za demokratič
no, svobodno in dostopno učenje na vseh ravneh, pri čemer so bile številne
pobude za novo vlogo izobraževanja iz šestdesetih in sedemdesetih let ka
sneje dejansko zatrte, cenzurirane ali tudi preprosto pozabljene – zlasti po
tem, ko se je uveljavila neoliberalno neokonservativna preobrazba druž
beno-ekonomskega sistema v metropolah in kasneje pravzaprav na ravni
celotnega globalnega okolja. Med mnogimi gibanji, praksami in idejami
alternativnega izobraževanja so v šestdesetih in še dolgo v sedemdesetih
letih najbolj odmevale koncepcije vsaj dveh reprezentativnih, še vedno ne
pozabljenih, pedagoških mislecev in praktikov, ki sta se lotila vprašanj o
poslanstvu šolstva in o njegovem emancipativnem potencialu. Ivan Illich
in Paulo Freire sta bila teoretika in reformatorja izobraževanja, ki sta vsak
po svoje »naddoločila« nove iniciative v ugodnem revolucionarnem oko
lju šestdesetih predvsem na področjih osnovnega izobraževanja, ki sta ga
razumela, kajpak v soglasju z izvirno razsvetljenjsko paradigmo, v njego
vi funkciji reduciranja neenakosti družbenih skupin in posameznikov v
procesih družbene reprodukcije. Posebnost pedagoških mislecev, prakti
kov in reformatorjev (med njimi tudi mnogih pristašev doktrin Illicha in
Freireja) glede na mnoga prejšnja alternativna pedagoška gibanja in alter
nativne šolske modele, na katere so se v nekaterih pogledih tudi navezova
li, pa je predvsem njihova izrecnejša politična profiliranost v konkretni na
vezavi na civilna in politična gibanja tistega časa.2
Če je skupna točka med obema avtorjema, ki me tukaj malo bolj za
nimata in ki sta v letih, ko so se pobude za spremembe razširile v različne
družbene sfere, postala prava pedagoška guruja, postavljanje svobode kot
centralnega pojma vzgoje in izobraževanja, pa se sami koncepciji tudi raz
likujeta, kar pa ne pomeni, da si temeljno nasprotujeta. Tu se ne ukvar
jam s tem, da je poleg takih osvobodilnih pedagogik, kakršni sta nazor
no zastopala omenjena teoretika in aktivista, hkrati obstajalo preučevanje
2 Tu ne mislim samo na najbolj znana in medijsko razvpita gibanja proti vojni v Indokini in
proti neokolonialni politiki v tretjem svetu, ampak tudi na gibanja v okviru »seksualne
revolucije«, v katere jedru se je izoblikoval moderni feminizem. Prišteti je treba še druga
gibanja v navezavi na marginalizirane skupine in tudi na novo oblikovana klasična politična
gibanja v okviru nove levice, npr. anarhizem, prenovljeni marksizem in podobna.
12
