Page 125 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 125
j. žmavc ■ quot linguas calles ...
nikoli ne moremo govoriti o rabi zgolj enega ali drugega načina, temveč o
različnih (»razumskih« in »čustvenih«) strategijah prepričevanja kot je
zikovnih izbirah, ki so med seboj tesno prepletene (kot so npr. v argumen
tih pogosto prisotni elementi govorčeve avtoritete in čustveni elementi) in
v posameznem diskurzu glede na retorično situacijo zgolj bolj ali manj iz
stopajo. Logos je torej drugo ime za argumentacijo, katere pravila in oblike
veljavnega argumentiranja obstajajo neodvisno od govorca, ki jih upora
bi kot prepričevalno strategijo. Ethos predstavlja prepričevalne strategije,
s katerimi govorec prikazuje lastno podobo, kot želi, da jo vidijo poslu
šalci. Na ta način skuša ustvariti vtis verodostojnosti in podlago za laž
je in hitrejše sprejetje njegovih stališč in argumentov. Aristotel poudar
ja, da je govorčev ethos v javnem prepričevanju najpomembnejša strategija
(Rh. 1356a14). Kajti brez uspešno vzpostavljenega zaupanja med govorcem
in poslušalci, ki temelji na govorčevih implicitno ali eksplicitno prikaza
nih lastnostih in zaradi katerih ta postane v očeh poslušalcev vreden za
upanja, je vprašljiv tudi uspeh sprejemanja njegovega stališča, četudi ga
(lahko) utemeljuje z veljavnimi in za poslušalce sprejemljivimi argumenti.
V okviru pathosa govorec z uporabo različnih jezikovnih strategij in na
čina njihove predstavitve (na besedni in nebesedni ravni) izpostavlja po
trebo, oblikuje željo, apelira na različna čustvena stanja, kot so na primer
jeza, gnus, navdušenje, sočutje, strah itd. Na ta način poslušalcem omogo
ča lažjo identifikacijo s problemom in ustvarja ugodne razmere za sprejetje
stališča, ki ga predstavlja. Uspešnost prepričevanja s pathosom je primarno
odvisna od tega, kako dobro govorec pozna trenutna čustvena stanja svo
jih poslušalcev, kako dobro se zna vanje vživeti in kako zna oceniti primer
nost retorične situacije za uporabo patotičnih sredstev.
Kakor koli morda etotične in patotične strategije prepričevanja ra
zumemo kot problematične, zlasti v odnosu do družbenega preferiranja
»razumne«, zgolj na (z vidika sodobne teorije argumentacije sicer pogo
sto neustreznih) argumentih temelječe razprave, v diskurzu najpogoste
je delujejo vse tri strategije skupaj (na kakšen način, je odvisno pač od re
torične/komunikacijske situacije). Čustveni odziv je sestavni del vsakršne
interakcije in posameznikov odnos do nekega stališča, problema, dogod
ka vedno vključuje tako čustveno zaznavo/odziv kot razumsko presojo.
Zlasti za ethos in pathos je treba poudariti, da ob ustrezni rabi lahko ključ
no prispevata k razjasnitvi stališč, poglobita razumevanje nekega proble
ma in celo okrepita argument. Kontroverza o jezikih v vzgoji in izobraže
vanju pri tem ni prav nobena izjema. Ob predpostavki o obvezno navzočih
in ustreznih argumentih, ki jih od govorca zahteva sama formalna situa
cija (tj. akademsko in vzgojno-izobraževalno okolje), bi brez vsakokratne
konstrukcije verodostojnosti, ki hkrati brez dvoma odpira tudi problem
123
nikoli ne moremo govoriti o rabi zgolj enega ali drugega načina, temveč o
različnih (»razumskih« in »čustvenih«) strategijah prepričevanja kot je
zikovnih izbirah, ki so med seboj tesno prepletene (kot so npr. v argumen
tih pogosto prisotni elementi govorčeve avtoritete in čustveni elementi) in
v posameznem diskurzu glede na retorično situacijo zgolj bolj ali manj iz
stopajo. Logos je torej drugo ime za argumentacijo, katere pravila in oblike
veljavnega argumentiranja obstajajo neodvisno od govorca, ki jih upora
bi kot prepričevalno strategijo. Ethos predstavlja prepričevalne strategije,
s katerimi govorec prikazuje lastno podobo, kot želi, da jo vidijo poslu
šalci. Na ta način skuša ustvariti vtis verodostojnosti in podlago za laž
je in hitrejše sprejetje njegovih stališč in argumentov. Aristotel poudar
ja, da je govorčev ethos v javnem prepričevanju najpomembnejša strategija
(Rh. 1356a14). Kajti brez uspešno vzpostavljenega zaupanja med govorcem
in poslušalci, ki temelji na govorčevih implicitno ali eksplicitno prikaza
nih lastnostih in zaradi katerih ta postane v očeh poslušalcev vreden za
upanja, je vprašljiv tudi uspeh sprejemanja njegovega stališča, četudi ga
(lahko) utemeljuje z veljavnimi in za poslušalce sprejemljivimi argumenti.
V okviru pathosa govorec z uporabo različnih jezikovnih strategij in na
čina njihove predstavitve (na besedni in nebesedni ravni) izpostavlja po
trebo, oblikuje željo, apelira na različna čustvena stanja, kot so na primer
jeza, gnus, navdušenje, sočutje, strah itd. Na ta način poslušalcem omogo
ča lažjo identifikacijo s problemom in ustvarja ugodne razmere za sprejetje
stališča, ki ga predstavlja. Uspešnost prepričevanja s pathosom je primarno
odvisna od tega, kako dobro govorec pozna trenutna čustvena stanja svo
jih poslušalcev, kako dobro se zna vanje vživeti in kako zna oceniti primer
nost retorične situacije za uporabo patotičnih sredstev.
Kakor koli morda etotične in patotične strategije prepričevanja ra
zumemo kot problematične, zlasti v odnosu do družbenega preferiranja
»razumne«, zgolj na (z vidika sodobne teorije argumentacije sicer pogo
sto neustreznih) argumentih temelječe razprave, v diskurzu najpogoste
je delujejo vse tri strategije skupaj (na kakšen način, je odvisno pač od re
torične/komunikacijske situacije). Čustveni odziv je sestavni del vsakršne
interakcije in posameznikov odnos do nekega stališča, problema, dogod
ka vedno vključuje tako čustveno zaznavo/odziv kot razumsko presojo.
Zlasti za ethos in pathos je treba poudariti, da ob ustrezni rabi lahko ključ
no prispevata k razjasnitvi stališč, poglobita razumevanje nekega proble
ma in celo okrepita argument. Kontroverza o jezikih v vzgoji in izobraže
vanju pri tem ni prav nobena izjema. Ob predpostavki o obvezno navzočih
in ustreznih argumentih, ki jih od govorca zahteva sama formalna situa
cija (tj. akademsko in vzgojno-izobraževalno okolje), bi brez vsakokratne
konstrukcije verodostojnosti, ki hkrati brez dvoma odpira tudi problem
123
