Page 124 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 124
šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4
vabila na JeŠt interno usposabljanje Modeli inovativne prakse, 19. 12. 2017,
poudarila J. Ž.)
Kot tretje v vrsti obveznih usposabljanj v projektu JeŠT ponujamo malo
drugačen pogled na jezike, jezikovno rabo, položaj in prakso našemu šol
skemu sistemu pridruženih jezikov. (iz vabila na JeŠt interno usposablja
nje Jeziki, ki tudi štejejo, 17. 03. 2018, poudarila J. Ž.)
Pri zadnjem primeru dodajamo pojasnilo, da je »malo drugačen po
gled«, ki ga je napovedovalo vabilo, v praksi pomenil, da smo vsi udeležen
ci (raziskovalci/raziskovalke in učiteljice/učitelji) v procesu usposabljan
ja privzeli trojno vlogo: 1) kot učenci smo se z neposredno metodo učili
osnov povsem novega jezika in se ob tem soočili z razmerami, v katerih se
znajdejo učenci, katerih materni jezik ni enak učnemu; 2) kot učitelji in
učiteljice smo aktivno opazovali učiteljico pri izvedbi in reflektirali last
no pedagoški prakso; 3) kot opazovalci porajajočih se lastnih čustev, sta
lišč, ki so stopala v ospredje, in medosebnih odnosov, ki so se vzpostavlja
li v učni situaciji.
O strategijah prepričevanja v procesu uresničevanja
projektnih ciljev
Naš problem lahko okvirno osvetlimo tudi v dinamičnem (komunika
cijskem) kontekstu govorca, poslušalca in vsebine, ki ima prav tako re
torično ozadje. Retorika namreč pozna tri temeljne prepričevalne stra
tegije, zaradi katerih v razpravi običajno sprejmemo predlagane rešitve.
Imenujejo se notranja sredstva prepričevanja (stgr. pisteis entekhnoi) in
govorec jih s pomočjo različnih principov ubesedovanja vsakič na novo
ustvari za dano retorično situacijo. Na kratko jih pojasnimo. V sistema
tični obliki je koncept notranjih sredstev prepričevanja opredelil Aristotel
(Rh. 1355b35–1356a20) kot načine prepričevanja, a) ki so odvisni od znača-
ja govornika – stgr. ethos; b) ki temeljijo na tem, da v poslušalcih vzbudijo
določena razpoloženja – stgr. pathos; in c) ki temeljijo na (navideznem) do-
kazovanju v samem govoru – stgr. logos.14 Sodobna retorična teorija izha
ja iz Aristotelove konceptualizacije in običajno ločuje med t. i. razumskim
oz. objektivnim in na čustvih temelječim, nerazumskim oz. subjektivnim
prepričevanjem.15 Seveda pa v govoru oziroma komunikacijski situaciji
14 Aristotelova konceptualizacija principov ali strategij prepričevanja odraža tudi njegovo poj
movanje prepričevanja kot govornega (komunikacijskega) dogodka, ki ga določajo njegovi
temeljni sestavni deli: govorec, poslušalci in govor. Kasnejša retorična tradicija (npr. Ciceron in
Kvintilijan) je bolj poudarjala dihotomijo med »razumom/argumentacijo« in »čustvi/ne-ar
gumentacijo«.
15 Podrobna razdelava koncepta sredstev prepričevanja je predstavljena v Žagar Ž., Žmavc in
Domanjko, 2018: str. 57–69; kratek oris tudi v Barthes, 1990: str. 81–84.
122
vabila na JeŠt interno usposabljanje Modeli inovativne prakse, 19. 12. 2017,
poudarila J. Ž.)
Kot tretje v vrsti obveznih usposabljanj v projektu JeŠT ponujamo malo
drugačen pogled na jezike, jezikovno rabo, položaj in prakso našemu šol
skemu sistemu pridruženih jezikov. (iz vabila na JeŠt interno usposablja
nje Jeziki, ki tudi štejejo, 17. 03. 2018, poudarila J. Ž.)
Pri zadnjem primeru dodajamo pojasnilo, da je »malo drugačen po
gled«, ki ga je napovedovalo vabilo, v praksi pomenil, da smo vsi udeležen
ci (raziskovalci/raziskovalke in učiteljice/učitelji) v procesu usposabljan
ja privzeli trojno vlogo: 1) kot učenci smo se z neposredno metodo učili
osnov povsem novega jezika in se ob tem soočili z razmerami, v katerih se
znajdejo učenci, katerih materni jezik ni enak učnemu; 2) kot učitelji in
učiteljice smo aktivno opazovali učiteljico pri izvedbi in reflektirali last
no pedagoški prakso; 3) kot opazovalci porajajočih se lastnih čustev, sta
lišč, ki so stopala v ospredje, in medosebnih odnosov, ki so se vzpostavlja
li v učni situaciji.
O strategijah prepričevanja v procesu uresničevanja
projektnih ciljev
Naš problem lahko okvirno osvetlimo tudi v dinamičnem (komunika
cijskem) kontekstu govorca, poslušalca in vsebine, ki ima prav tako re
torično ozadje. Retorika namreč pozna tri temeljne prepričevalne stra
tegije, zaradi katerih v razpravi običajno sprejmemo predlagane rešitve.
Imenujejo se notranja sredstva prepričevanja (stgr. pisteis entekhnoi) in
govorec jih s pomočjo različnih principov ubesedovanja vsakič na novo
ustvari za dano retorično situacijo. Na kratko jih pojasnimo. V sistema
tični obliki je koncept notranjih sredstev prepričevanja opredelil Aristotel
(Rh. 1355b35–1356a20) kot načine prepričevanja, a) ki so odvisni od znača-
ja govornika – stgr. ethos; b) ki temeljijo na tem, da v poslušalcih vzbudijo
določena razpoloženja – stgr. pathos; in c) ki temeljijo na (navideznem) do-
kazovanju v samem govoru – stgr. logos.14 Sodobna retorična teorija izha
ja iz Aristotelove konceptualizacije in običajno ločuje med t. i. razumskim
oz. objektivnim in na čustvih temelječim, nerazumskim oz. subjektivnim
prepričevanjem.15 Seveda pa v govoru oziroma komunikacijski situaciji
14 Aristotelova konceptualizacija principov ali strategij prepričevanja odraža tudi njegovo poj
movanje prepričevanja kot govornega (komunikacijskega) dogodka, ki ga določajo njegovi
temeljni sestavni deli: govorec, poslušalci in govor. Kasnejša retorična tradicija (npr. Ciceron in
Kvintilijan) je bolj poudarjala dihotomijo med »razumom/argumentacijo« in »čustvi/ne-ar
gumentacijo«.
15 Podrobna razdelava koncepta sredstev prepričevanja je predstavljena v Žagar Ž., Žmavc in
Domanjko, 2018: str. 57–69; kratek oris tudi v Barthes, 1990: str. 81–84.
122
