Page 211 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 211
h. bažec ■ najpogostejše napake pri pisnem sporočanju ...
ti« v italijanščini veže s tožilnikom (Io lascerei mia figlia fare), medtem ko
je v slovenščini zahtevan dajalnik, ki ga v italijanščini napačno realizira
mo s ‚complemento di termine‘, to je s predložno besedno zvezo, uvedeno
s predlogom »a«.
Napačno rabo predlogov delimo na tako, ki nastane kot posledica
negativnega transferja iz slovenščine in se kaže v izpuščanju (*Andare sola;
*La sostengo cento per cento), nepotrebnem dodajanju (*potrebbe influenza-
re sul suo futuro) in nasploh pri prevajanju iz slovenščine (*in scuola, *vivo
in Capodistria, *sono da Sečovlje itd.). Z negativnim transferjem pa ne mo
remo povezati naslednjih primerov: *Ho dimenticato a dirvi, *in soli tredi-
ci anni, *hanno abbastanza coraggio per buttarsi, *sembra troppo giovane di
attraversare itd.).
Raba napačne oblike člena je bila obravnavana zgoraj, medtem ko
njegovo izpuščanje (*Vado a scuola nautica, *Con quale) ali napačno doda
janje (*Mi interessa conoscere la nuova gente, *La mia figlia) sodita na skla
denjsko ravnino, ki se ukvarja s strukturo besednih zvez.
Osebni zaimki v italijanščini imajo to posebnost, da se enklitike pi
šejo skupaj z glagolom ali pa se postavijo pred glagol, vsekakor pa se ne
podvajajo (*Mi potevi insegnarmi; *ti puoi danneggiarti). Nasprotni po
jav je izpuščanje zaimkov, kjer so nujno potrebni (*Questo dovrebbero dirle
anche i genitori → dirglielo). V govorjeni italijanščini (Dardano - Trifone,
1997) se vse bolj dogaja, da se ženski dativ (le) zamenjuje z moško obliko
(gli) (*se gli (a Jessica) riuscirebbe, sarebbe …), in tudi to se odraža pri matu
rantih, ki so se italijanščine najverjetneje naučili prek pogovornega jezika.6
Nekaj težav je tudi z menjavo med tožilnikom in dajalnikom (*Ma solo gu-
ardargli) ali pa z drugačnimi nedoslednostmi, kot na primer z menjavo
med moškim in ženskim spolom (*ho scritto molte canzoni e anche gli sto
componendo), nepravilnim povzemanjem (*i sport estremi per me lo fanno
solo…), uporabo ednine namesto množine (*senza una scuola non lo avra’
(soldi) in napačnim položajem (*e non si fermare mai).
Skupina nedoločnih zaimkov šteje v italijanščini več elementov s
prav posebnimi pravili rabe in je zato vir številnih različnih napak (npr.
*Non sarebbe qualsiasi capace), sploh raba qualcuni namesto alcuni pred
stavlja kar nekaj preglavic. Na tem mestu naj omenimo še pravilo dvojnega
zanikanja, ki v italijanščini v nekaterih stavčnih strukturah prepoveduje
sočasno rabo nikalnice in nedoločnega zaimka, vendar kandidati to spre
gledajo, ker slovenščina take omejitve ne pozna (*La gente neanche non sa;
*A nessuno non piace).
6 V tem primeru ne moremo govoriti o napaki v ožjem pomenu samo zato, ker italijanska
slovnica take uporabe ne priznava. Ta informacija je pomembna, saj pove, da dijaki prihaja-
jo v stik z italijanščino tudi izven pouka, kar je za učitelje zelo spodbudna informacija.
209
ti« v italijanščini veže s tožilnikom (Io lascerei mia figlia fare), medtem ko
je v slovenščini zahtevan dajalnik, ki ga v italijanščini napačno realizira
mo s ‚complemento di termine‘, to je s predložno besedno zvezo, uvedeno
s predlogom »a«.
Napačno rabo predlogov delimo na tako, ki nastane kot posledica
negativnega transferja iz slovenščine in se kaže v izpuščanju (*Andare sola;
*La sostengo cento per cento), nepotrebnem dodajanju (*potrebbe influenza-
re sul suo futuro) in nasploh pri prevajanju iz slovenščine (*in scuola, *vivo
in Capodistria, *sono da Sečovlje itd.). Z negativnim transferjem pa ne mo
remo povezati naslednjih primerov: *Ho dimenticato a dirvi, *in soli tredi-
ci anni, *hanno abbastanza coraggio per buttarsi, *sembra troppo giovane di
attraversare itd.).
Raba napačne oblike člena je bila obravnavana zgoraj, medtem ko
njegovo izpuščanje (*Vado a scuola nautica, *Con quale) ali napačno doda
janje (*Mi interessa conoscere la nuova gente, *La mia figlia) sodita na skla
denjsko ravnino, ki se ukvarja s strukturo besednih zvez.
Osebni zaimki v italijanščini imajo to posebnost, da se enklitike pi
šejo skupaj z glagolom ali pa se postavijo pred glagol, vsekakor pa se ne
podvajajo (*Mi potevi insegnarmi; *ti puoi danneggiarti). Nasprotni po
jav je izpuščanje zaimkov, kjer so nujno potrebni (*Questo dovrebbero dirle
anche i genitori → dirglielo). V govorjeni italijanščini (Dardano - Trifone,
1997) se vse bolj dogaja, da se ženski dativ (le) zamenjuje z moško obliko
(gli) (*se gli (a Jessica) riuscirebbe, sarebbe …), in tudi to se odraža pri matu
rantih, ki so se italijanščine najverjetneje naučili prek pogovornega jezika.6
Nekaj težav je tudi z menjavo med tožilnikom in dajalnikom (*Ma solo gu-
ardargli) ali pa z drugačnimi nedoslednostmi, kot na primer z menjavo
med moškim in ženskim spolom (*ho scritto molte canzoni e anche gli sto
componendo), nepravilnim povzemanjem (*i sport estremi per me lo fanno
solo…), uporabo ednine namesto množine (*senza una scuola non lo avra’
(soldi) in napačnim položajem (*e non si fermare mai).
Skupina nedoločnih zaimkov šteje v italijanščini več elementov s
prav posebnimi pravili rabe in je zato vir številnih različnih napak (npr.
*Non sarebbe qualsiasi capace), sploh raba qualcuni namesto alcuni pred
stavlja kar nekaj preglavic. Na tem mestu naj omenimo še pravilo dvojnega
zanikanja, ki v italijanščini v nekaterih stavčnih strukturah prepoveduje
sočasno rabo nikalnice in nedoločnega zaimka, vendar kandidati to spre
gledajo, ker slovenščina take omejitve ne pozna (*La gente neanche non sa;
*A nessuno non piace).
6 V tem primeru ne moremo govoriti o napaki v ožjem pomenu samo zato, ker italijanska
slovnica take uporabe ne priznava. Ta informacija je pomembna, saj pove, da dijaki prihaja-
jo v stik z italijanščino tudi izven pouka, kar je za učitelje zelo spodbudna informacija.
209
