Page 207 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 207
h. bažec ■ najpogostejše napake pri pisnem sporočanju ...
Velike težave so se pojavljale pri pisanju podvojenih soglasnikov,4 ki
so jih maturanti izpuščali (*ammetere, *aventura, *sicome, *soprattuto), do
dajali po nepotrebnem (*occassione, *sperarre, *girrare, *pocchino) ali pa za
menjali znotraj besede (*neccesaria, *biciclleta, *raggazi, *pottrebe). Še po
sebej je treba pri tem poudariti, da v italijanščini razlika med navadnim
in podvojenim soglasnikom v nekaterih primerih spremeni pomen bese
de, kot na primer v avremmo, ki je glagol s pomenom »imeti« v sedanjem
pogojniku, in avremo, ki je oblika istega glagola v prihodnjiku. Taka za
menjava lahko povzroči tudi nesmisle, sploh v sestavljenih oblikah glagol
skih časov.
Slika 1: Zgled napačne geminacije soglasnikov.
Podobna situacija je pri akcentih, saj jih maturanti večinoma izpuš
čajo (*piu, *perche, *gia, *cioe, *cosi, *e, *si, *caffe, *se, *ne, *da) ali pa postav
ljajo pri besedah, na katerih jih ne pišemo (*fà, *devì, *fareì, *chè, *là,* sà,
*chì, *hà, *tè). Posebej problematični so oksitoni (*opportunita, *citta), kjer
se naglas v italijanskem jeziku obvezno piše. V primerih, ko je akcent na
pravem mestu, pa pride pogosto do zamenjave med ostrivcem in krativ
cem (*peró, *sè).
Veliko težav se pojavlja pri zapisovanju tihega i-ja, kjer je zaznati tež
njo k izpuščanju (*perco, *piacono, *raggungere, *lascate, *appoggano itd.)
ali dodajanju (*bisognio, *sognio, *ogniuno, *montagnia, *insegniato, *la-
scierei, *conosciendo, *cagniolino, *scielta, *ciervello, *piacie, *leggiere, *gien-
te itd.). Problemi ostajajo tudi pri zapisovanju glasa [∫], ki je praviloma za
pisan kot sci/e (*conoserti, *riusirci).
Soglasniški skupini gn in gli sta problematični, saj slovenščina ne raz
likuje med fonemi [n] in [ŋ] ter [li] in [ʎ] (Canepari 2007), zato maturanti
napačno zapisujejo [ŋ] z grafemi ni (*sonio), [ʎ] pa z li (*melio, *meravilio-
sa, *volia). Tudi tihi h je velik trn v peti, sploh pri besedah, v katerih h do
damo c-ju ali g-ju pred e in i, da ohranimo velarno izgovorjavo ([k] in [g]).
V teh primerih prihaja do izpuščanja (*dimetici, *ance, *qualce, *risciossa,
*perce, *amice, *praticerei, *cilometri) ali do hiperkorekcije, torej dodajan
ja pred a, o in u (*qualchuno, *cercho, *riescho, *logicho, *anchora, *lungho,
*barcha, *picchola, *chredo, *technico). Seveda je tihi h zelo pogosto napač
no zapisan pri enakoglasnicah, ki pa niso tudi enakopisnice, kot npr. pari
besed o – ho in a – ha ali lo – l‘ ho.
4 Podvojitev soglasnikov načeloma ne bi smela biti problematična, saj imajo kandidati na
maturi tudi slovarje.
205
Velike težave so se pojavljale pri pisanju podvojenih soglasnikov,4 ki
so jih maturanti izpuščali (*ammetere, *aventura, *sicome, *soprattuto), do
dajali po nepotrebnem (*occassione, *sperarre, *girrare, *pocchino) ali pa za
menjali znotraj besede (*neccesaria, *biciclleta, *raggazi, *pottrebe). Še po
sebej je treba pri tem poudariti, da v italijanščini razlika med navadnim
in podvojenim soglasnikom v nekaterih primerih spremeni pomen bese
de, kot na primer v avremmo, ki je glagol s pomenom »imeti« v sedanjem
pogojniku, in avremo, ki je oblika istega glagola v prihodnjiku. Taka za
menjava lahko povzroči tudi nesmisle, sploh v sestavljenih oblikah glagol
skih časov.
Slika 1: Zgled napačne geminacije soglasnikov.
Podobna situacija je pri akcentih, saj jih maturanti večinoma izpuš
čajo (*piu, *perche, *gia, *cioe, *cosi, *e, *si, *caffe, *se, *ne, *da) ali pa postav
ljajo pri besedah, na katerih jih ne pišemo (*fà, *devì, *fareì, *chè, *là,* sà,
*chì, *hà, *tè). Posebej problematični so oksitoni (*opportunita, *citta), kjer
se naglas v italijanskem jeziku obvezno piše. V primerih, ko je akcent na
pravem mestu, pa pride pogosto do zamenjave med ostrivcem in krativ
cem (*peró, *sè).
Veliko težav se pojavlja pri zapisovanju tihega i-ja, kjer je zaznati tež
njo k izpuščanju (*perco, *piacono, *raggungere, *lascate, *appoggano itd.)
ali dodajanju (*bisognio, *sognio, *ogniuno, *montagnia, *insegniato, *la-
scierei, *conosciendo, *cagniolino, *scielta, *ciervello, *piacie, *leggiere, *gien-
te itd.). Problemi ostajajo tudi pri zapisovanju glasa [∫], ki je praviloma za
pisan kot sci/e (*conoserti, *riusirci).
Soglasniški skupini gn in gli sta problematični, saj slovenščina ne raz
likuje med fonemi [n] in [ŋ] ter [li] in [ʎ] (Canepari 2007), zato maturanti
napačno zapisujejo [ŋ] z grafemi ni (*sonio), [ʎ] pa z li (*melio, *meravilio-
sa, *volia). Tudi tihi h je velik trn v peti, sploh pri besedah, v katerih h do
damo c-ju ali g-ju pred e in i, da ohranimo velarno izgovorjavo ([k] in [g]).
V teh primerih prihaja do izpuščanja (*dimetici, *ance, *qualce, *risciossa,
*perce, *amice, *praticerei, *cilometri) ali do hiperkorekcije, torej dodajan
ja pred a, o in u (*qualchuno, *cercho, *riescho, *logicho, *anchora, *lungho,
*barcha, *picchola, *chredo, *technico). Seveda je tihi h zelo pogosto napač
no zapisan pri enakoglasnicah, ki pa niso tudi enakopisnice, kot npr. pari
besed o – ho in a – ha ali lo – l‘ ho.
4 Podvojitev soglasnikov načeloma ne bi smela biti problematična, saj imajo kandidati na
maturi tudi slovarje.
205
