Page 208 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 208
šolsko polje, letnik xxvii, številka 3–4
Slika 2: Zgled napačne pisave tihega h.
Na tej ravnini smo opazovali tudi nekatere primere rabe velike za
četnice, saj se v slovenščini z veliko pišejo imena prebivalcev kot npr. Ita
lijan ali Slovenec, medtem ko se v italijanščini pišejo z malo začetnico.
Maturanti pa to pravilo radi prenesejo na TJ. Pri tem bi dodali, da gre naj
brž pri nekaterih tudi za negativni transfer iz angleškega jezika (Carter in
McCarthy, 2006), saj ga najverjetneje poznajo bolje kot italijanščino. O
tem sklepamo zato, ker se je pojavilo kar nekaj napak pri zapisovanju imen
jezikov oz. iz zemljepisnih imen izhajajočega pridevnika z veliko (*scuo-
la Olandese, *lingua Frosinonese), kar je tuje tudi slovenskemu pravopisu.
Dodatno dejstvo, ki kaže na to, je tudi podatek, da se je med napačnimi
zgledi znašel z veliko začetnico napisan osebni zaimek za 1. osebo ednine
(*anche Io), na katerega bi lahko vplival angleški I.
Pojavljale so se tudi težave s stavo vejice, ki v italijanskem jeziku sle
di nekoliko drugačnim pravilom, vendar se pred veznikom »da« (che) ne
uporablja, pogosto pa tudi ne pred oziralnim zaimkom »ki«5 (che).
Slika 3: Zgled napačne rabe vejice.
Poleg tega so bile težave z vejico v priredju, včasih pa so nekateri kan
didati postavili vejico za veznik namesto predenj.
Tudi opuščaj je element, ki ga slovenski knjižni jezik večinoma ne
uporablja, medtem ko je v italijanščini dokaj pogost. Pri tem so najbolj
problematične besedne zveze un po’ (*un pò; *un po; *un’po) in c’ è (*ce; *c
e’; *ce’), pojavljanje z očlenjenimi predlogi pred samostalniki (*sull acqua),
razlikovanje med pisanjem skupaj in narazen, kjer se velikokrat izpuščajo
in pišejo druge obstoječe besede v italijanskem jeziku (*cera – vosek pro
ti c’era – je bilo in *cose – rečì proti cos’ è – kaj je) ali pa tvorijo neobstoječe
besede (*lunica; *daccordo, *anchio). Pogost problem je izpuščanje opuščaja
z nedoločnim členom pred samostalniki ženskega spola, ki se pričenjajo s
5 V italijanskem jeziku se vejica pred veznik ki (che) postavlja le, ko ta uvaja neomejevalni pri-
lastkov odvisnik, medtem ko se ne uporablja v prilastkovem odvisniku omejevalnega tipa. V
skladu s slovenskim pravopisom pa je vejica tako pred veznikom da kot pred ki obvezna, ko
uvaja odvisnik.
206
Slika 2: Zgled napačne pisave tihega h.
Na tej ravnini smo opazovali tudi nekatere primere rabe velike za
četnice, saj se v slovenščini z veliko pišejo imena prebivalcev kot npr. Ita
lijan ali Slovenec, medtem ko se v italijanščini pišejo z malo začetnico.
Maturanti pa to pravilo radi prenesejo na TJ. Pri tem bi dodali, da gre naj
brž pri nekaterih tudi za negativni transfer iz angleškega jezika (Carter in
McCarthy, 2006), saj ga najverjetneje poznajo bolje kot italijanščino. O
tem sklepamo zato, ker se je pojavilo kar nekaj napak pri zapisovanju imen
jezikov oz. iz zemljepisnih imen izhajajočega pridevnika z veliko (*scuo-
la Olandese, *lingua Frosinonese), kar je tuje tudi slovenskemu pravopisu.
Dodatno dejstvo, ki kaže na to, je tudi podatek, da se je med napačnimi
zgledi znašel z veliko začetnico napisan osebni zaimek za 1. osebo ednine
(*anche Io), na katerega bi lahko vplival angleški I.
Pojavljale so se tudi težave s stavo vejice, ki v italijanskem jeziku sle
di nekoliko drugačnim pravilom, vendar se pred veznikom »da« (che) ne
uporablja, pogosto pa tudi ne pred oziralnim zaimkom »ki«5 (che).
Slika 3: Zgled napačne rabe vejice.
Poleg tega so bile težave z vejico v priredju, včasih pa so nekateri kan
didati postavili vejico za veznik namesto predenj.
Tudi opuščaj je element, ki ga slovenski knjižni jezik večinoma ne
uporablja, medtem ko je v italijanščini dokaj pogost. Pri tem so najbolj
problematične besedne zveze un po’ (*un pò; *un po; *un’po) in c’ è (*ce; *c
e’; *ce’), pojavljanje z očlenjenimi predlogi pred samostalniki (*sull acqua),
razlikovanje med pisanjem skupaj in narazen, kjer se velikokrat izpuščajo
in pišejo druge obstoječe besede v italijanskem jeziku (*cera – vosek pro
ti c’era – je bilo in *cose – rečì proti cos’ è – kaj je) ali pa tvorijo neobstoječe
besede (*lunica; *daccordo, *anchio). Pogost problem je izpuščanje opuščaja
z nedoločnim členom pred samostalniki ženskega spola, ki se pričenjajo s
5 V italijanskem jeziku se vejica pred veznik ki (che) postavlja le, ko ta uvaja neomejevalni pri-
lastkov odvisnik, medtem ko se ne uporablja v prilastkovem odvisniku omejevalnega tipa. V
skladu s slovenskim pravopisom pa je vejica tako pred veznikom da kot pred ki obvezna, ko
uvaja odvisnik.
206
