Page 206 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 206
šolsko polje, letnik xxvii, številka 3–4
Izhodišča za kvalitativno analizo, predstavljena v naslednjih razdel
kih, so bila narejena na podlagi predvidevanj in kasneje dopolnjena z ne
predvidenimi pojavi (Priloga 3), ki so se pokazali med raziskavo. Glede na
število napak in njihovo prepletenost so bile nekatere ravnine združene
med seboj, da je bilo razvrščanje olajšano, vendar pa je mogoče na podla
gi posameznih kategorij preveriti, na katero raven so umeščene posamezne
napake. Raziskava je hkrati tudi začetek daljšega projekta, ki bo temeljil
na rednem sledenju napak, kar pomeni, da se predstavljena raziskava nad
gradi in da se referenčni korpus, ki je nastal kot delovno gradivo, redno
dopolnjuje z novim materialom.
Vse napake so bile posebej evidentirane v tabelah, ki so bile izpolnje
ne za vsakega kandidata posebej. Ko je bilo v eni sami leksikalni enoti za
slediti več napak, so bile štete vse. Na primer v besedi *cita, ki se praviloma
zapiše città, sta prisotni dve pravopisni napaki: ena je podvajanje soglasni
ka t in druga pisanje naglasa. Nekateri primeri bi bili lahko uvrščeni v več
različnih kategorij, kot na primer *ce’, pravilno c’ è. V tem primeru bi lah
ko pojav uvrstili tako med težave s pisanjem opuščaja kot tudi težave s pi
sanjem skupaj in narazen. V raziskavi je bil pojav evidentiran kot ena sama
napaka. Naj navedemo še, da je bilo med naborom napak nekaj posamič
nih primerov, ki jih ni bilo mogoče razvrstiti v nobeno posebno kategori
jo in so bili v tabeli vključeni pod »ostalo«.
Analiza po ravninah
Glasoslovna ravnina
Glasoslovje se ukvarja z opisovanjem glasov posameznih jezikov in raz
iskuje »izrazno podobo glasov, glasovnih zvez, besed, besednih zvez, stav
kov in povedi« (Toporišič 2004, 41). Tesno povezan z njim je pravopis,
ker so črke pisna znamenja, s katerimi zapisujemo glasove. Obsega pravila
o pravilni pisavi, rabi črk in ločil. Če primerjamo samo foneme in abecedi,
ugotovimo, da ima slovenska abeceda 29 fonemov in 25 grafemov (Topori
šič, 2004), s katerimi jih zapisujemo, italijanska pa 30 fonemov in 21 grafe
mov (Sabatini, 2012). Ta podatek nam že da vedeti, da bodo pri zapisovan
ju različnih glasov težave, predvsem tam, kjer v italijanščini nimamo črk,
ki bi neposredno ustrezale posameznemu glasu: še posebej problematičen
je zapis fonemov [∫], [t∫] in [ʒ]. Obratno pa so problematični tudi glasovi,
ki jih slovenščina ne pozna in tudi ne prepozna kot foneme, kot sta itali
janski [ʎ], zapisan kot gli, in [ŋ], zapisan kot gn. Poleg tega smo predvide
li, da bodo past predstavljale slovenščini nepoznane prvine: podvojitev so
glasnikov, obvezno pisanje naglasov, zapisovanje dvočrkja in tričrkja, tihi
h in velika začetnica. Podrobnejša analiza je potrdila to predpostavko in
pokazala na še nekaj nepredvidenih problemov.
204
Izhodišča za kvalitativno analizo, predstavljena v naslednjih razdel
kih, so bila narejena na podlagi predvidevanj in kasneje dopolnjena z ne
predvidenimi pojavi (Priloga 3), ki so se pokazali med raziskavo. Glede na
število napak in njihovo prepletenost so bile nekatere ravnine združene
med seboj, da je bilo razvrščanje olajšano, vendar pa je mogoče na podla
gi posameznih kategorij preveriti, na katero raven so umeščene posamezne
napake. Raziskava je hkrati tudi začetek daljšega projekta, ki bo temeljil
na rednem sledenju napak, kar pomeni, da se predstavljena raziskava nad
gradi in da se referenčni korpus, ki je nastal kot delovno gradivo, redno
dopolnjuje z novim materialom.
Vse napake so bile posebej evidentirane v tabelah, ki so bile izpolnje
ne za vsakega kandidata posebej. Ko je bilo v eni sami leksikalni enoti za
slediti več napak, so bile štete vse. Na primer v besedi *cita, ki se praviloma
zapiše città, sta prisotni dve pravopisni napaki: ena je podvajanje soglasni
ka t in druga pisanje naglasa. Nekateri primeri bi bili lahko uvrščeni v več
različnih kategorij, kot na primer *ce’, pravilno c’ è. V tem primeru bi lah
ko pojav uvrstili tako med težave s pisanjem opuščaja kot tudi težave s pi
sanjem skupaj in narazen. V raziskavi je bil pojav evidentiran kot ena sama
napaka. Naj navedemo še, da je bilo med naborom napak nekaj posamič
nih primerov, ki jih ni bilo mogoče razvrstiti v nobeno posebno kategori
jo in so bili v tabeli vključeni pod »ostalo«.
Analiza po ravninah
Glasoslovna ravnina
Glasoslovje se ukvarja z opisovanjem glasov posameznih jezikov in raz
iskuje »izrazno podobo glasov, glasovnih zvez, besed, besednih zvez, stav
kov in povedi« (Toporišič 2004, 41). Tesno povezan z njim je pravopis,
ker so črke pisna znamenja, s katerimi zapisujemo glasove. Obsega pravila
o pravilni pisavi, rabi črk in ločil. Če primerjamo samo foneme in abecedi,
ugotovimo, da ima slovenska abeceda 29 fonemov in 25 grafemov (Topori
šič, 2004), s katerimi jih zapisujemo, italijanska pa 30 fonemov in 21 grafe
mov (Sabatini, 2012). Ta podatek nam že da vedeti, da bodo pri zapisovan
ju različnih glasov težave, predvsem tam, kjer v italijanščini nimamo črk,
ki bi neposredno ustrezale posameznemu glasu: še posebej problematičen
je zapis fonemov [∫], [t∫] in [ʒ]. Obratno pa so problematični tudi glasovi,
ki jih slovenščina ne pozna in tudi ne prepozna kot foneme, kot sta itali
janski [ʎ], zapisan kot gli, in [ŋ], zapisan kot gn. Poleg tega smo predvide
li, da bodo past predstavljale slovenščini nepoznane prvine: podvojitev so
glasnikov, obvezno pisanje naglasov, zapisovanje dvočrkja in tričrkja, tihi
h in velika začetnica. Podrobnejša analiza je potrdila to predpostavko in
pokazala na še nekaj nepredvidenih problemov.
204
