Page 210 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 210
šolsko polje, letnik xxvii, številka 3–4
Nekaj napak je bilo pri izbiri pomožnega glagola (*mi sono ripensato,
*ha morto) in pri tvorbi novih glagolskih oblik (*fari; *ricordereno; *non
acconsentisco; *facci; *conoscutu).
Glede samostalniške besedne vrste gre za negativni transfer pred
vsem pri izbiri spola, saj se večinoma posplošuje, da so besede na -a ženske
ga spola (*la problema) in tiste na -o samo moškega spola (*il radio upora
bljen v kontekstu, ko bi moral biti la radio).
Manjše težave so se pojavljale pri tvorbi množine samostalnikov na
-io. Pravilo narekuje, da se v takih primerih besede, ki imajo naglas na i
v množini, pišejo -ii, tiste z nenaglašenim i pa -i. Težave pa so se pojavile
tudi pri uporabi pravilne oblike člena in posledično očlenjenih predlogov
(*i sport, *un studente, *dell genere itd.).
Na skladenjsko ravnino so bile uvrščene vse napake, ki zadevajo po
vezovanje besed v besedne zveze, preproste in zložene povedi. Glede na
razlike med slovenščino in italijanščino lahko predvidimo, da bodo te
žave pri ubesedovanju v italijanščini nastajale predvsem pri sosledici ča
sov, saj je italijanska konjugacija glagolov veliko bogatejša v primerjavi s
slovensko. Glede na pričakovano stopnjo znanja kandidatov je bilo največ
napak pri rabi konjunktiva v pogojnih odvisnikih. Slovenski jezikovni sis
tem tega naklona namreč ne pozna, ga pa najpogosteje enači s pogojnim
naklonom (Skubic, 1974), tako da se v pogojnem odvisniku, ki v italijan
ščini zahteva konjunktiv, pojavlja pogojni naklon (*Se avrei l’opportunita,
andrei …; *Se ci dovrebbe essere cosi, bisognerebbe). Zanimiva, pa vendar na
pačna je formulacija, kjer sta konjunktiv in pogojnik invertirana (*Se sa-
rei io il padre, gli dicesi se si le fuso il cervello), kot tudi mešanje med časov
nimi sferami (*Se lei riuscirà, sarebbe…). Pri izbiri primerne oblike glagola
so težave še glede izražanja preddobnosti (*Anche io se da piccola pratiche-
rei qualche sport → avessi praticato; *diventerà la piu giovane a fare il giro del
mondo… → ad aver fatto; *si pentira di non andarci → esserci andata). Na
sploh je veliko mešanja med časovnimi sferami in nakloni, kot nakazuje
jo zgledi: *credo sia giusto che aspettasse, *avrei paura che le succede qualcosa
, *ma i suoi genitori fanno male che la appoggino, *spero che ci conosceremo e
diventiamo amici. Ena največjih težav za Slovence je izbira med perfektom
in imperfektom v upovedovanju preteklosti (Miklič, 1981), saj se ta dis
tinkcija le deloma pokriva s slovensko dihotomijo dovršnih in nedovršnih
glagolov (*Non ballavo mai in una scuola di ballo).
Valenca glagola se velikokrat ujema med obema jezikoma, so pa pri
meri, ko prihaja do diskrepanc, in takrat se negativni transfer nakaže kot
napačna formulacija, ki zadeva predvsem predlog, s katerim se dani gla
gol veže, kot v povedi *Io alla mia figlia non lascerei fare, ki je kalk sloven
skega »Jaz svoji hčerki ne bi pustil«, pri čemer se glagol lasciare »pusti
208
Nekaj napak je bilo pri izbiri pomožnega glagola (*mi sono ripensato,
*ha morto) in pri tvorbi novih glagolskih oblik (*fari; *ricordereno; *non
acconsentisco; *facci; *conoscutu).
Glede samostalniške besedne vrste gre za negativni transfer pred
vsem pri izbiri spola, saj se večinoma posplošuje, da so besede na -a ženske
ga spola (*la problema) in tiste na -o samo moškega spola (*il radio upora
bljen v kontekstu, ko bi moral biti la radio).
Manjše težave so se pojavljale pri tvorbi množine samostalnikov na
-io. Pravilo narekuje, da se v takih primerih besede, ki imajo naglas na i
v množini, pišejo -ii, tiste z nenaglašenim i pa -i. Težave pa so se pojavile
tudi pri uporabi pravilne oblike člena in posledično očlenjenih predlogov
(*i sport, *un studente, *dell genere itd.).
Na skladenjsko ravnino so bile uvrščene vse napake, ki zadevajo po
vezovanje besed v besedne zveze, preproste in zložene povedi. Glede na
razlike med slovenščino in italijanščino lahko predvidimo, da bodo te
žave pri ubesedovanju v italijanščini nastajale predvsem pri sosledici ča
sov, saj je italijanska konjugacija glagolov veliko bogatejša v primerjavi s
slovensko. Glede na pričakovano stopnjo znanja kandidatov je bilo največ
napak pri rabi konjunktiva v pogojnih odvisnikih. Slovenski jezikovni sis
tem tega naklona namreč ne pozna, ga pa najpogosteje enači s pogojnim
naklonom (Skubic, 1974), tako da se v pogojnem odvisniku, ki v italijan
ščini zahteva konjunktiv, pojavlja pogojni naklon (*Se avrei l’opportunita,
andrei …; *Se ci dovrebbe essere cosi, bisognerebbe). Zanimiva, pa vendar na
pačna je formulacija, kjer sta konjunktiv in pogojnik invertirana (*Se sa-
rei io il padre, gli dicesi se si le fuso il cervello), kot tudi mešanje med časov
nimi sferami (*Se lei riuscirà, sarebbe…). Pri izbiri primerne oblike glagola
so težave še glede izražanja preddobnosti (*Anche io se da piccola pratiche-
rei qualche sport → avessi praticato; *diventerà la piu giovane a fare il giro del
mondo… → ad aver fatto; *si pentira di non andarci → esserci andata). Na
sploh je veliko mešanja med časovnimi sferami in nakloni, kot nakazuje
jo zgledi: *credo sia giusto che aspettasse, *avrei paura che le succede qualcosa
, *ma i suoi genitori fanno male che la appoggino, *spero che ci conosceremo e
diventiamo amici. Ena največjih težav za Slovence je izbira med perfektom
in imperfektom v upovedovanju preteklosti (Miklič, 1981), saj se ta dis
tinkcija le deloma pokriva s slovensko dihotomijo dovršnih in nedovršnih
glagolov (*Non ballavo mai in una scuola di ballo).
Valenca glagola se velikokrat ujema med obema jezikoma, so pa pri
meri, ko prihaja do diskrepanc, in takrat se negativni transfer nakaže kot
napačna formulacija, ki zadeva predvsem predlog, s katerim se dani gla
gol veže, kot v povedi *Io alla mia figlia non lascerei fare, ki je kalk sloven
skega »Jaz svoji hčerki ne bi pustil«, pri čemer se glagol lasciare »pusti
208
