Page 182 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič

šolsko polje, letnik xxvii, številka 3–4

lahko enako kot ostali doprinesejo k razvoju posameznika in skupine, so
pripisali transformativno moč in ga tudi poimenovali »transformativna
raznolikost« (ibid.: str. 474). Zato je oblikovanje transformacijskih pogo­
jev prav tako zahteva kulturne dimenzije v šoli. Vidnost v pripoznanju je
ključna tudi za avtorja Binghama (2006), ki učitelje nagovarja, naj se učen­
ce znotraj kurikula spodbuja h kritičnemu razmišljanju o sebi in širšem so­
cialnem kontekstu, s čimer se ustvarjajo pogoji za spremembo vrednot vsa­
kega. Pozitivna vidnost pa nastane zaradi posameznikovih dosežkov, kar
utemeljuje tudi Galeotti (2009). Zato smo s pomočjo literature in ekspert­
ne analize pozitivno pripoznanje opazovali v medsebojni naklonjenosti,
spoštovanju, sprejetosti, v nepodrejenosti ipd. Za neposredno opazovanje
pa so bili nedostopni kulturni vzorci vrednot, ki zato niso bili predmet
opazovanja.

Bistvena razlika redistributivne dimenzije v smislu rekognitivne teo­
rije in čistih oblik distribucije v konvencionalnem smislu je poudarjanje
distribucije, ki poteka preko celotnih socialnih odnosov, vključno prek
tistih, ki se običajno obravnavajo kot kulturni (Fraser, 2003: str. 86–87;
Honneth, 2004). Prav ta element je eden bistvenih doprinosov rekognitiv­
ne teorije. Obstaja namreč neustrezna distribucija zaradi neustreznih eko­
nomskih struktur družbe. Rekognicijski premislek pa odkriva neustrezno
distribucijo, ki je posledica institucionaliziranih oblik družbe zaradi ob­
stoječih kulturnih vrednot družbe, ki preprečujejo partnersko sodelovan­
je v družbi. Ekonomsko dimenzijo – redistribucijo smo po avtorjih Ro­
beyns (2009) in Solveig Reindal (2010) naslonili na sposobnostni model
socialne pravičnosti, za katerega je Fraser sama menila, da ga je nadgradi­
la z interakcijo med udeleženci (Chhachhi, 2011: str. 307). Reinterpretira­
la je posameznikove zmožnosti. Medtem ko je sposobnost funkcioniranja
pri Senu (in še drugih avtorjih, npr. pri Nussbaumanovi) usmerjena na po­
sameznikove individualne sposobnosti, je pri kritični teoriji rekognicije v
ospredju sposobnost interakcije med udeleženci samimi (ibid., 2011). Pra­
vica zahteva, da je ljudem možnost interakcije z vrstniki v socialnem živ­
ljenju dana v izhodišču, nato v njej vsak sodeluje po svojih sposobnostih.
Sposobnostni model s poudarkom na interakciji teorijo rekognicije pove­
že z OPP, kar zagovarjata in utemeljujeta Danermark in Coniavitis Gel­
lerstedt (2004). Oba elementa, razvoj sposobnosti in participacija v inte­
rakcijah, sta za OPP zelo pomembna. Zahteve ekonomskega področja so
prenesene na področje vzgoje in izobraževanja, kjer je glavna zahteva za­
gotavljanje pogojev za prikaz sposobnosti, za funkcioniranje in interakcijo
(Higgins et al., 2009: str. 474; Keddie, 2012: str. 271). Za njihovo čim bolj­
šo uresničitev potrebujemo zadostne materialne vire, ki so državni (npr.
število učiteljev, število ur dela, načini dela) in domači, dosegljiv kurikul

180