Page 181 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 181
m. šmid, m. ozbič ■ latentna struktura pripoznanja ...
del potencialno ustrezen okvir za presojanje uspešnosti inkluzije, je za
nimanje za procese, ki ga sproži vprašanje »Kaj je narejenega« za tem,
ko je distribucija opravljena, ko je učenec že vključen v program; sprašu
je se o situaciji, ki jo distribucija naredi (Higgins, MacArthur in Kelly,
2009: str. 472), in poskrbi, da se inkluzija ne konča zgolj »pri vključeno
sti«. V konkretni raziskavi smo 3R s pomočjo literature in ekspertne ana
lize operacionalizirali. Opredelitve spremenljivk izhajajo iz del avtorjev, ki
pripoznanje povezujejo s področjem vključevanja OPP v šolo. Avtorji so
našli jasno ujemanje ključnih postavk pripoznanja na makropolitični rav
ni s ključnimi postavkami znotraj izobraževanja na mikro ravni (Keddie,
2012; Higgins et al., 2009 …).
Opazovanje kulturne dimenzije pripoznanja smo naslonili na tezo,
da ta dimenzija pravičnosti zahteva takšen status članov skupine ali sku
pine v družbi, ki, kot preostali dve, omogoča partnersko sodelovanje z
vrstniki v socialnih interakcijah (Fraser, 2000). Posameznik ali skupi
na mora imeti občutek, da mu/ji je enakovredno partnerstvo omogoče
no. Zahteva občutek posameznika ali skupine, da so, četudi v večinskem
kulturnem okolju, obravnavani enako kot vsi ostali člani družbe, da ima
jo vse pravice kot večina, da je njihova različnost pozitivno sprejeta in da
so njihovi dosežki pozitivno vidni ter so zato spoštovani (Fraser, 1997: str.
14, Galeotti, 2009). Fraser (2000: str. 113) navaja: »Ko institucionalizira
ni kulturni vzorci konstituirajo akterje kot vrstnike, sposobne sodelovanja
drug z drugim v socialnem življenju, tedaj lahko govorimo o recipročnosti
pripoznanja in statusni enakosti.« Kot zapisano, pripoznanje zahteva kul
turne vrednote, ki institucionalizirane oblike urejajo na način, da omogo
čajo enakovredno partnerstvo v sodelovanju. »Če je za intersubjektivno
pripoznanje pogoj humana družba, potem je edino v takšnem intersubjek
tivnem pripoznanju možna transformacija samega sebe v interakciji z dru
gimi,« utemeljuje Fraser (2003: str. 41). Zato se recipročnost pripoznanja
spozna tudi po spreminjanju zavedanja o lastnem dominantnem ali pod
rejenem položaju oz. po transformaciji zavesti o samem sebi obeh skupin
v družbi, tako večinske ali dominantne kot manjšinske ali podrejene sku
pine. Pri spreminjanju zavesti o samem sebi, kjer gre za lastno transforma
cijo, se spreminjajo odnosi, stališča in vrednote (Galeotti, 2009: str. 176).
Bistvo rekognicijskih zahtev v vzgoji in izobraževanju je v dobrem
statusu učencev in pozitivnem vrednotenju rezultatov njihovega dela, kar
smo povzeli po Higgins et al. (2009). Dober status daje učencu možnost,
da sodeluje kot polni partner v aktivnostih razreda in šole. Pomemben
je tudi občutek učenca, da je uspešen in da s svojimi dosežki participi
ra v lastn em razvoju in napredku celega razreda ali skupine (ibid.). Pripo
znanju, ki osebe s posebnimi potrebami obravnava v pozitivni vidnosti, ki
179
del potencialno ustrezen okvir za presojanje uspešnosti inkluzije, je za
nimanje za procese, ki ga sproži vprašanje »Kaj je narejenega« za tem,
ko je distribucija opravljena, ko je učenec že vključen v program; sprašu
je se o situaciji, ki jo distribucija naredi (Higgins, MacArthur in Kelly,
2009: str. 472), in poskrbi, da se inkluzija ne konča zgolj »pri vključeno
sti«. V konkretni raziskavi smo 3R s pomočjo literature in ekspertne ana
lize operacionalizirali. Opredelitve spremenljivk izhajajo iz del avtorjev, ki
pripoznanje povezujejo s področjem vključevanja OPP v šolo. Avtorji so
našli jasno ujemanje ključnih postavk pripoznanja na makropolitični rav
ni s ključnimi postavkami znotraj izobraževanja na mikro ravni (Keddie,
2012; Higgins et al., 2009 …).
Opazovanje kulturne dimenzije pripoznanja smo naslonili na tezo,
da ta dimenzija pravičnosti zahteva takšen status članov skupine ali sku
pine v družbi, ki, kot preostali dve, omogoča partnersko sodelovanje z
vrstniki v socialnih interakcijah (Fraser, 2000). Posameznik ali skupi
na mora imeti občutek, da mu/ji je enakovredno partnerstvo omogoče
no. Zahteva občutek posameznika ali skupine, da so, četudi v večinskem
kulturnem okolju, obravnavani enako kot vsi ostali člani družbe, da ima
jo vse pravice kot večina, da je njihova različnost pozitivno sprejeta in da
so njihovi dosežki pozitivno vidni ter so zato spoštovani (Fraser, 1997: str.
14, Galeotti, 2009). Fraser (2000: str. 113) navaja: »Ko institucionalizira
ni kulturni vzorci konstituirajo akterje kot vrstnike, sposobne sodelovanja
drug z drugim v socialnem življenju, tedaj lahko govorimo o recipročnosti
pripoznanja in statusni enakosti.« Kot zapisano, pripoznanje zahteva kul
turne vrednote, ki institucionalizirane oblike urejajo na način, da omogo
čajo enakovredno partnerstvo v sodelovanju. »Če je za intersubjektivno
pripoznanje pogoj humana družba, potem je edino v takšnem intersubjek
tivnem pripoznanju možna transformacija samega sebe v interakciji z dru
gimi,« utemeljuje Fraser (2003: str. 41). Zato se recipročnost pripoznanja
spozna tudi po spreminjanju zavedanja o lastnem dominantnem ali pod
rejenem položaju oz. po transformaciji zavesti o samem sebi obeh skupin
v družbi, tako večinske ali dominantne kot manjšinske ali podrejene sku
pine. Pri spreminjanju zavesti o samem sebi, kjer gre za lastno transforma
cijo, se spreminjajo odnosi, stališča in vrednote (Galeotti, 2009: str. 176).
Bistvo rekognicijskih zahtev v vzgoji in izobraževanju je v dobrem
statusu učencev in pozitivnem vrednotenju rezultatov njihovega dela, kar
smo povzeli po Higgins et al. (2009). Dober status daje učencu možnost,
da sodeluje kot polni partner v aktivnostih razreda in šole. Pomemben
je tudi občutek učenca, da je uspešen in da s svojimi dosežki participi
ra v lastn em razvoju in napredku celega razreda ali skupine (ibid.). Pripo
znanju, ki osebe s posebnimi potrebami obravnava v pozitivni vidnosti, ki
179
